Saga izgubljenih hobijev

Ali kako izven otroštva delati stvari, ki jih imaš rad 

Nobena skrivnost ni, da starejši, kot si, težje zapravljaš čas na stvareh, ki niso nujno potrebne. Pri tem seveda frazo “zapravljati čas” uporabljam zelo prosto, saj nekaj, kar ti daje veselje, ne spada ravno v isto kategorijo kot nenehno gledanje serij ali preklapljanje med štirimi različnimi družbenimi omrežji.

Ne, ko si odrasel, moraš vložiti trud v to, da delaš to, kar imaš rad, pa če gre za rekreacijo, umetniško ustvarjanje, kvačkanje ali kaj čisto tretjega. V otroštvu so te stvari prišle z lahkoto: najverjetneje si bil del kakšnega šolskega krožka ali pa so te starši peljali do tvojega hobija in je bila tvoja naloga, da si tam. Prijatelje si imel v šoli, videl si jih vsak dan in organizacije pijače ni od tebe zahtevala, da pogledaš urnik za teden dni vnaprej in se potem mesec dni loviš.* Pogovarjamo se več, družimo se manj, to ni nič novega.

*Odrasla prijateljstva so sestavljena iz tega, da prestavljaš pijače, dokler se ne vdaš. Včasih so potrebne matematične enačbe.

Lep razgled na dramatični Groningen

Ampak med službo ali faksom, prijateljsko koordinacijo koledarjev in vseh drugih stvari, ki jih moraš kot odrasla oseba delati sam*, si je težko dovoliti, da kakšno uro na dan ali par ur na teden preživiš samo za sebe. Krivo se počutiš, če eno uro bereš, to, da si zadnji dve uri brezglavo klikal po Instagramu ali Facebooku, pa te čisto nič ne moti.

*Pranje perila, kuhanje, pomivanje posode, čiščenje, popravljanje kolesa … odraslost je polna dolgočasnih stvari, ki so jih prej zate delali starši. Zakaj smo že želeli odrasti?

Čas te vedno preganja in to postane vodilo življenja. V osnovni šoli, pa tudi srednji, je samoumevno, da boš v glavi imel druge stvari, ne le šolo, nekje med faksom in službo pa hobiji postanejo izbirni in redki so tisti, ki si jih redno “privoščijo”.

Iz nekega razloga so potočki trenutno zeleni …

Šport še nekako gre. Ljudem postane jasno, tam nekje v dvajsetih, da ne bodo večno imeli mladega telesa in morajo vsaj malo poskrbeti za njega. Potem pa začnejo hoditi v fitnes ali tekajo, rutinsko, kot da so popolnoma pozabili na otroška leta, ko si z veseljem uporabljal svoje noge in ti je biti zadihan bilo v veselje, ne muko.

Vendar pa kar resnično trpi, je ustvarjalna žilica v posamezniku. Najtežje je ohraniti umetniške hobije: igranje instrumenta, branje, pisanje, risanje, prostovoljno učenje, karkoli zahteva, da sedeš, se umiriš in se posvetiš le sebi. Ko si odrasel, mora biti vse funkcionalno. Vse moraš delati zato, da nekaj dosežeš, še ven hodiš zato, da ohranjaš stike z ljudmi in nisi osamljen.

Na sprehodu sem našla Oscar Wildestraat!

Pa sem jaz kaj boljša?

Tri leta nazaj? Ne. Zdaj? Ja. Delam na tem. Žalujem za hobiji, ki sem jih izgubila in poskušam popraviti tistih nekaj let relativne neaktivnosti, ampak obenem pa se počasi zavedam, da ni prepozno.

Seveda se je težje naučiti novega jezika, ko si starejši, a to ne pomeni, da je nesmiselno. Ko sem prejšnji teden po dveh letih stopila na drsalke, je trajalo nekaj minut, potem pa je mišični spomin naredil svoje (žulje sem seveda takoj dobila). Ko sem poleti po enem letu jahala, sem naslednji dan komaj hodila. Ko sem začela redno pisati zgodbice, se mi je zdelo, da je domišljijski del mojih možganov popolnoma zakrknjen. Ko igram violino, čutim, da imam trde prste. Ko sem dve leti nazaj začela aktivno brati, je moja pozornost trpela in mislila sem, da ne bom več sposobna cel dan presedeti v istem položaju s knjigo v roki, tako kot sem to počela v otroštvu.

Zadnja knjiga, ki sem jo brala pozno v noč.

Ampak veste kaj? Ko vztrajaš, se zgodi nekaj čarobnega. Počasi se ti prsti zbudijo. Domišljija oživi. Pozornost vrne. Mišice poskočijo in pomagajo. Po vseh teh aktivnostih se počutim boljše in zdaj so v mojem koledarju, po hierarhiji isto pomembne kot učenje ali delo ali druženje s prijatelji.

Kaj pomaga?

Nimam čudežne rešitve in nikomur ne nameravam soliti pameti. Meni je pomagala predvsem trma in globoka želja po tem, da se najdem; da ohranim tiste hobije, ki mi dajejo veselje. Ni enostavno: tako za branje kot za pisanje sem si morala zastaviti izzive in pri njih vztrajati. Še zmeraj mi je včasih težko odpreti violinski kovček in preigrati par pesmi, predvsem kadar imam drugo delo, za katerega me svet želi prepričati, da je pomembnejše. Sem delo v teku, vsak dan se izboljšujem in veste kaj? Tako je prav.