Osebno

Knjižne misli: Panter v kleti

V pripravah na težko pričakovan dopust v Jordaniji sem se odločila tudi, da si vnaprej malce razširim obzorja. Morda zveni čudno, a zdi se mi, da bom na Srednjem vzhodu veliko bolj uživala, če vem o njegovem ozadju kaj več kot le tisto, kar mi pravijo zahodnjaški časopisi. Ker se mi ne da brat čistih zgodovinskih razlag tamkajšnje politike, sem se spoznavanja lotila preko leposlovnih in avtobiografskih knjig. Nenazadnje mi je preko stilov, opisov in tematik različnih avtorjev veliko ljubše razkrivati različne dele sveta. Prav tako pa je to z lahkoto del mojega daljnega izziva, da v prihodnjih letih iz vsake države preberem dve knjigi: eno od pisatelja in eno od pisateljice. Continue reading…

Svobodno raziskovanje in kultura spodbujanja

Žongliranje s trenutnimi (odprtimi) projekti

Razmišljala sem, da bi danes pisala o tulipanih, ki so končno začeli cveteti, ali pa o nevšečnostih z zoboboli, zaradi katerih si malo želim, da bi bila v Sloveniji in lahko potožila svoji zobozdravnici. A nekako za to nimam inspiracije. Raje bom pisala o raznovrstnem raziskovanju, ki ga trenutno žongliram in v njem neizmerno uživam. Konec koncev: čemu je dobro imeti lasten blog, če ne moreš deliti svojega navdušenja? Za začetek pa vseeno delim to sliko rastočih tulipanov, ki sem jo posnela danes (toliko, da se ve, da sem res na Nizozemskem): Continue reading…

Dve uri v plastični krsti … ZA ZNANOST

Izkušnja v fMRI skenerju

Včeraj sem, iz popolnoma ne-zdravstvenih razlogov, pristala v fMRI mašini. No, rečem pristala, a v resnici je bil fMRI sken posledica dolgotrajnega procesa in želje, da vidim lastne možgane. Pri tem verjetno moram poudariti, da slike možganov ne želim videti iz narcisističnih tendenc ali ker bi hotela imeti najbolj kul selfie vseh časov, temveč iz znanstvenih razlogov.* Continue reading…

Kako najti parkplac za kolo

Ali dogodivščine življenja na Nizozemskem

Katie Melua, pojma nimaš. V Pekingu je morda res 9 milijonov koles, ampak na Nizozemskem jih je 13 milijonov. Pri tem v Pekingu živi 20 milijonov ljudi, tukaj pa 16 milijonov. V bistvu to pomeni, da ima skoraj vsak prebivalec kolo. Če odštejemo ljudi, ki so prestari ali premladi* za vožnjo s kolesom, se pravzaprav izkaže, da nekateri imajo več kot eno samo kolo. Tam, nekje v uti, leži kakšna rezerva za vsak primer, če poči guma. Continue reading…

Človeški roza kameleon

Ali poklon ženstvenosti

Vedno sem imela rada barve, a to se ni kazalo v moji garderobi, v kateri so prevladovale temne barve. In ko rečem temno, mislim sivo, črno in (za popestritev) temno rdečo. Včeraj pa sem na faks šla oblečena takole: Continue reading…

Čarovnije v Utrechtu

Malo stvari je tako zaznamovalo moje otroštvo kot Harry Potter. Pa ne le otroštvo, tudi (predvsem) osnovnošolska in srednješolska leta. To ni tako nenavadno za našo generacijo, saj smo z junaki te knjižne in filmske franšize odraščali. V mojem zadnjem razredu osnovne šole je bila izdana 7. (in zadnja prava) Harry Potter knjiga, v zadnjem letniku gimnazije pa smo se jokajoče poslavljali od likov še enkrat, ko je prišel ven zadnji film. Moj point je v tem: ko sem decembra izvedela, da na Nizozemsko prihaja razstava Harry Potter: The Exhibition sem vedela, da bom šla. Četudi imam trenutno rahlo kislo mnenje o J. K. Rowling (a o tem kdaj drugič). Continue reading…

Od kod pa si ti?

Zadnja dva tedna se mi zdi, kot da je to vprašanje, na katerega neprestano odgovarjam. Ne le, da se mi zdi. Prepričana sem, da je to najbolj popularno vprašanje. Le v februarju sem svojo državo izvora morala podati:

  • pri vsaki začetni uri novega programa,
  • na sestanku s profesorjem, pri katerem bom delala en projekt,
  • v pogovoru z vsako novo sošolko,
  • pri zobozdravniku (trikrat!).

Continue reading…

Prvi šolski dan, sedmič

In živčnost, ki spada zraven

Danes sem, spet, prestala svoj prvi šolski dan, tokrat na programu raziskovalnega magisterija Language and Cognition. Zdaj je minilo že skoraj leto dni od tega, ko sem, med študijem novinarstva, ugotovila kaj zares želim početi v življenju. Pot do tega spoznanja je bila dolga, vijugasta in z veliko postanki, meni (in najverjetneje tudi mojim staršem) pa je povzročila več kot le en glavobol. Od nekdaj sem vedela, kaj imam rada in (poenostavljen) spisek je količkaj preprost: branje, igranje violine, tuje jezike, pisanje. Vse, kar je preostalo, je ugotoviti kako od tega preživeti. Continue reading…

V iskanju notranjega otroka

… ali nauki iz sestavljanja LEGO kock

Brezdvomno najbolj kjut LEGO figurica.

Ne bom rekla, da nikoli v življenju nisem sestavljala LEGO kock, ker to enostavno ni res. Jasno se spominjam velikanske škatle od brata, ki je bila polna raznovrstnih kock in ki sem jo v otroštvu vsake toliko časa obrnila naokoli za nekaj ur zabave. Je pa vsekakor res, da a) sem bila bolj navdušena nad puzzli in b) nisem imela priložnosti (ali želje), da bi v roke dobila škatlo novih kock in sestavljala po navodilih. Continue reading…