Izziv: 250 besed na dan

Vedno sem rada pisala. Kot mala punčka sem se lotila krajših zgodbic in celo knjige (katere zgodbo je, seveda, zelo navdihnil Harry Potter), pisala sem skozi osnovno šolo in gimnazijo, potem pa se je vse skupaj počasi ustavilo. Ne zato, ker bi mi manjkalo idej – še zmeraj sem imela svoj zvežčič, v katerega sem zapisovala raznorazne prebliske -, bolj zato, ker bolj odrasel, kot si, težje se spraviš k stvarem, ki ti ne koristijo v prav tistem trenutku. Tudi moje branje je na začetku faksa usahnilo in manjko obojega sem globoko občutila. Knjige sem imela čisto tam na dosegu roke, tipkovnico sem imela neposredno pod prsti, a vseeno sem brala le obvezno čtivo in bedarije po internetu, pisala pa samo prevode in instant sporočila prijateljem. Continue reading…

Zvijače amsterdamskega letališča

Amsterdamsko letališče (Schiphol) zdaj poznam že tako dobro kot ljubljansko ali graško ali zagrebško. Morda celo bolj, saj sem v zadnjih dveh letih z njega ali nanj letela osemnajstkrat! To se pač zgodi, ko živiš dve uri stran od evropskega letališkega križišča.

Continue reading…

Izginjajoče ceste in poletne nevihte: kratka oda Mariboru

Maribor je, čisto preprosto, moje mesto. Tukaj sem se rodila in sem se vračam, ko mi faks to dovoljuje. Tri leta sem preživela v Ljubljani in, četudi so bila to prijetna tri leta, mi je za mesto približno tako vseeno kot za tisti čigumi, ki se je prilepil na moje all-starke. Ne moti me, da obstaja, ne bi pa hodila dodatnih nekaj kilometrov, da bi na podplat dobila še kakšnega. (Ne vem, če ta metafora deluje, a se mi zdi, da kar primerno opiše moje občutke.)

Continue reading…

Opice: dejstva proti znanstveni fantastiki

Včeraj sem gledala Vojno za planet opic – najnovejši film v franšizi, kjer se opice borijo z ljudmi, iz teh ali onih razlogov. To je serija, ki ima zdaj že 8 filmov (prvi od katerih je bil predvajan leta 1968!), pa tudi stripe, knjige, igrače, dve video igrici … V glavnem, velika franšiza, ki je sploh ne poznam, kar je že samo od sebe malo čudno, saj sem drugače kar na tekočem z vsem, kar se tiče znanstvenofantastičnega, fantazijskega in superjunaškega.

Continue reading…

Melanholična nostalgija knjižnega molja

Ali 24 knjig, ki so me izoblikovale pred 24. letom

Dopolnila sem 24 let, kljub velikim ugovorom (moti me sodo število let, ne starost, da ne bo pomote), in zdi se mi, da moram to nekako obeležiti. Tisti originalni načrt, da bi zapisala 24 stvari, ki sem se jih do sedaj naučila, se ni izšel – ne zato, ker se ne bi ničesar naučila, temveč zato, ker sem ugotovila, da se mi na rojstni dan enostavno ne da posvečati introspekciji. O knjigah, na drugi strani, pa se mi vedno da razmišljati, predvsem zdaj poleti, ko se bom lahko spet posvetila pisanju in branju.

Continue reading…

Nenaklonjenost knjigam s produktivnim sranjem

In naklonjenost knjigi Kako biti šejf

Nikoli nisem bila pristaš knjig za samopomoč, kar vključuje tiste na temo produktivnosti, delavnosti in osebnostne rasti. Internetni članki na temo “10 stvari, ki jih lahko narediš za boljše življenje” so še hujši, saj predpostavljajo, da lahko v desetih kratkih odstavkih človeku spremenijo življenje. Ne morejo. Besede so mogočne, ampak samo človek lahko samemu sebi spremeni življenje in če nič ne naredi po tem, ko prebere kakšen motivacijski članek, je isto, kot če bi tisti čas zapravil za gledanje televizije. Continue reading…

Neprevedljiv humor

Ponovno berem Dobra znamenja (angl. Good Omens), ki sta jo nekje leta 1990 spisala Neil Gaiman in Terry Pratchett, ostaja pa visoko na mojem spisku najljubših knjig. Druge vključujejo: Štoparski vodnik po galaksiji (Douglas Adams), 13 1/2 življenj kapitana Medveda Sinjedlakca (Walter Moers), serijo Discworld (Terry Pratchett) in, seveda, serijo Harry Potter (J. K. Rowling). Te knjige imajo skupni dve stvari: Continue reading…

Soočanje s stresom

Včasih te pač zasuje. Vse. Včasih po tvoji krivdi, včasih zaradi spleta okoliščin, včasih pa kar tako, zaradi usode, ki sedi nekje visoko na Triglavu in se ti hoče pač malo smejat. Potem pa se počutiš krivo in si s tem narediš več škode kot koristi, saj če ne delaš, se sekiraš. Pa še ko delaš, se sekiraš, ker se ti zdi, da bi naenkrat moral čudežno narediti več, kot je človeško možno. Continue reading…

Koningsdag in narodni ponos

Slovenci ga nimamo. Narodnega ponosa, torej. Preden me kdo napade, naj razjasnim, da s tem ne mislim nič osebnega: s(m)o posamezniki, veliko nas je pravzaprav, ki smo ponosni, od kod prihajamo. A veliko pa je tudi takih, ki bi se najraje v same sebe skrili, ko jih kdo vpraša po njihovi državi; ki vihajo nos nad slovenščino in častijo angleščino kot svojega boga; ki se pritožujejo nad državo – birokracijo, napakami – in ne vidijo niti ene dobre stvari.

Zakaj sem danes razmišljala o tem? Na Nizozemskem je 27. 4. kraljev rojstni dan, ki je istočasno Continue reading…

O ljubezni do mjuziklov

V prvi vrsti moram priznati, da ne gledam veliko filmov ali serij. Saj rada grem v kino, doma si pogledam najpopularnejše filme, ob večerji si s fantom odpreva Netflix in pogledava kakšno epizodo Mythbusterjev ali česa podobnega.* A besede so tiste, ki imajo mojo ljubezen, saj se mi zdi, da veliko bolj spodbudijo mojo domišljijo. Besede so vse: stkejo nove svetove, ustvarijo like, ki postanejo bolj živi kot nekateri ljudje, in oblikujejo stavke,  ki ti nasršijo lase in dajo neskončno motivacije. Continue reading…