Zapiske za prvi dan potovanja z avtom sem delala na balkonu, ki je gledal na Hadrijanova vrata, medtem ko je sonce počasi izginjalo za obzorjem. Ampak se prehitevam. Sreda se je začela z odhodom ob sedmih zjutraj in vožnjo skozi prometen Amman v avtu, ki bo najino odlagališče odpadkov za naslednji teden dni.
Priznajte, niste pričakovali tako lepega in čistega avta (saj vrnjen je bil izrazito bolj peščenih barv …)
Puščavski gradovi
Najprej so bili na sporedu puščavski gradovi na vzhodnem delu Jordanije, ki jih je bilo presenetljivo lahko najti, glede na to, da se nahajajo sredi ničesar. Gradovi so bili lepi, razpadajoči, dobro ohranjeni, pa tudi polni lukenj, kot da bi odgovorni varuhi želeli reči “če je turist dovolj butast, da not pade, si to zasluži”. V Jordaniji nisem odkrila nekega presežka ograj – bolj kot ne ti pustijo splezati kamorkoli želiš in se zanašajo na tvojo pamet in nagon po preživetju.
Grad Qasr Al-Kharanah, ki bolj kot ne leži sredi ničesar in zgleda ekstremno kul.
Pri drugem gradu, ki sva ga obiskala, so bili štirje “varuhi”, ki sva jih zmotila med obrokom. Ne le, da jih najin prihod ni motil, še hrano so nama ponudili in tako sva z njimi pojedla nekaj odličnih grižljajev.
Grad Qasr Amra je na UNESCOVEM seznamu svetovne dediščine.
Tretji grad je ležal sredi mesta, v katerem sva prvič videla motor kakršnekoli vrste. Jordanske ceste, predvsem v Ammanu, namreč niso posebej primerne za motoristične podvige.
Grad Azraq je bil največji od teh treh, pa tudi največ nevarnih lukenj je imel.
Pot naju je nato peljala mimo Shaumari rezervata za prostoživeče živali in rastline, ki je bil moj prvi namig, da je Jordanija bolj zelena, kot sprva deluje. Na žalost so tik pred nama rezervat obiskali osnovnošolski otroci, ki so veliko živali prestrašili, a tudi oni niso mogli pokvariti popolnega občutka miru, ki je tam vladal. Vstopila sva v opazovalnico ptičev in … obsedela.
Po puščavski pokrajini je bilo čudovito videti nekaj narave.
Včasih je bilo v rezervatu veliko več vode, a je zdaj na žalost zmanjkuje.
Opazovalnica ptičev je bila mirna in čudovita za sedenje.
Sever Jordanije in približevanje Siriji
Že na poti iz Ammana naju je zabavalo, ker sva videla cestnoprometne znake za Irak.
Se želite zapeljati v Irak?
A bolj kot sva se vozila proti severu, več znakov je tudi bilo za Sirijo, kar mi je dalo misliti. Ko se izgubiš v Sloveniji, pristaneš v Avstriji. Ko se izgubiš na Nizozemskem, pristaneš v Nemčiji. Ko se pa izgubiš v Jordaniji … pristaneš v Siriji ali Iraku. Saj so na meji intenzivne kontrole, seveda, in brez Schengena ne moreš kar tako zamenjati države, pa vseeno. Čudno je bilo biti tako blizu držav, o katerih mediji tako dosti pišejo in v katerih se dogaja toliko slabih stvari.
Ali pa bi morda raje šli v Sirijo?
V Ajloun, kamor sva bila napotena, je vodila zelo vijugasta cesta preko hribčkov in dolin, zaradi katerih sem kar pričakovala kakšne vinograde, ki pa jih (seveda) ni bilo. Na samem gradu je bilo veliko turistov, predvsem arabskih, ki se pa obnašajo čisto isto kot evropejski. So glasni, nakupujejo spominke in na vsakem vogalu naredijo kakšen selfie ali dva.
Del grada v Ajlounu (bodite pozorni na manjko kakršnihkoli ograj).
Preden bi nadaljevala pot v Jerash, sva želela nekaj pojesti. Lonely Planet je priporočal dve restavraciji, ki bi naj ležali “direktno zraven največjega rondoja”, kar zveni super, a ko sva vprašala nekega lokalnega Ajlounca, nama je zmedeno povedal, da Ajloun nima prav nobenega rondoja. Hvala, Lonely Planet. Vseeno sva našla nekaj za jest in nadaljevala proti razvalinam Jerasha. Pozno popoldne sva se nastanila v hotel, ki je gledal na Hadrijanova vrata, in se sprehodila do samih vrat preko tržnice s turističnimi spominki, kjer je vladal čisti (a organiziran) kaos.
Hadrijanova vrata v Jerashu so mogočna in vzbujajo spoštovanje (predvsem do tistih, ki so jih gradili).
Razvaline v Jerashu in vasica v Dani
Vedno so mi bili všeč rimljanski ostanki, kar je za to potovanje bilo odlično, saj jih Jordanija ima ogromno. Kljub temu pa se čez čas en spomin začne prelivati v drugega in tako se iz Jerasha predvsem spominjam črnih debelih stonog, ki so lazile povsod v ducatih, popolnega vremena, majhnih kuščarjev ter ozadja, zaradi katerega sem pričakovala, da bosta vsak trenutek nad naju skočila Astérix in Obélix (ali pa morda Smrkci).
Tudi vreme je pripomoglo k veličastnemu občutku razvalin.
Zdaj si verjetno lahko mislite, zakaj pričakujem Astérixa in Obélixa …
Stare stopnice zgledajo kul, a ti čez čas (ko si jih ogromno že prehodil) začnejo iti na živce.
Med drugim so se tam pasle tudi mlade (luškane) kozice.
Ker se Jordanija na severu bolj kot ne konča (šokantno, vem), sva se za nadaljevanje morala podati nazaj mimo Ammana, kjer sva pobrala eno njegovo kolegico, potem pa smo se skupaj napotili na jug proti naravnemu rezervatu Dana. Ugotovila sem, da bolj ven iz Ammana kot greš, več pastirjev z kozami in ovcami vidiš ob cesti.
Ne samo ovce in koze, tudi kamele srečaš po poti.
Sončni zahod nad Dano.
Spali smo v starinski turistični vasici v bližini naravnega rezervata Dana, ki je zgrajena iz kamna in ti daje občutek, da si se preselil kakih dvesto let v preteklost. Celo vrata v vas se zaklenejo ponoči! Kako veš, da je turistična in moderna? Razen tega, da ima besedo “turist” v imenu, ti to nakaže dostop do wifija in mobilni signal. Nič ni boljše kot kombinacija starega in novega, predvsem kadar je to združeno z odličnim ruskim bifejem.
Turistična vasica Dana.
Razgled, ki smo ga imeli ob zajtrku.
Zgubljanje na poti do naravnega rezervata
Zjutraj smo se morali zapeljati do vstopa v naravni rezervat Dana in rekli so nam, da je pot čisto preprosta, kar seveda pomeni, da smo se izgubili. Na poti smo štirikrat spraševali za navodila, od tega smo dvakrat ustavili isto družino, ki se je natrpano prevažala v starem polomljenem avtu in kateri smo verjetno pošteno nasmejali dan.
Terensko vozilo, v katerem so nas odpeljali do začetka naše sprehajalne poti.
Na moje veliko presenečenje sprehajalna pot ni bila ravna, zato sem pošteno sopihala do vrha …
Razgled z enega od vrhov v naravnem rezervatu. (Kar se ne sliši: Tejino sopihanje)
Čas za puščavo
Naša naslednja postojanka je bila tista, ki sem se je najbolj veselila: puščava Wadi Rum. Seveda sam ne smeš kar tako z avtom v puščavo, temveč rezerviraš prenočitev v beduinskem taboru. Beduini te nato pridejo iskati z odprtim džipom in odpeljejo v svoj kamp (glej video spodaj za občutek peščene in vetrovne vožnje), kjer spiš v enem od njihovih šotorov in z njimi (ter ostalimi turisti) preživiš prijeten večer.
Puščava me je fascinirala v sekundi dvajset in menim, da je ena najlepših pokrajin, ki sem jih v življenju videla. Seveda Wadi Rum še posebej, kar se tudi dodatno izkazuje v dejstvu, da ga pogosto izberejo za snemalno lokacijo kakšnih filmov (tako Rogue One kot tudi Marsovec sta bila posneta prav v tej puščavi).
Beduinski kamp, v katerem smo spali.
Pripravljeni smo bili na mrzlo noč, a oblaki so se zbirali in doživeli smo nekaj veliko bolj redkega: dež.
