Tejino nostalgično popotovanje skozi glasbo sveta

Danes sem se zbudila v sončno jutro in skoraj mi je bilo žal, da sem se prejšnji večer odločila, da grem v muzeje, preden sem se spomnila, da bo verjetno spet obveljal Tejin zakon in bom vseeno preživela veliko časa zunaj. (Tejin zakon zahteva, da ne glede na to, kam želim priti, moram najprej narediti dva kroga okoli. Drugo ime za Tejin zakon je »okoli-riti-v-žep zakon«, ampak to zveni manj kul, zato se poimenovanja izogibam).

Stopila v Musée royal des beaux arts in se zaletela v kip Artemis. Ne, ne zanima me, da bi naj bila Diana, ignoriram plagiatorje.

Po dveh dneh relativnega mirovanja v sobi, nalivanja s čajem in veliko upanja, da bo moj prehlad odšel prej kot v sedmih dneh, mi je prav ustrezalo iti na sveži zrak in se potem takoj zavleči v prvi muzej, ki mi je bil na poti. To je bil, razveseljujoče, muzej najstarejših glasbenih instrumentov, ki mi je pokazal, da tudi 13 let resne glasbene izobrazbe ne pomaga pri tem, da bi lahko poimenovala več kot četrtino glasbil, ki si jih je človeška rasa izmislila v tisoč letih. Pravzaprav ne bi bila zmožna poimenovati niti desetine, če bi si zaostrila standarde in ne bi smela uporabljati besednih zvez kot »neki daljni prednik violine« in »mislim, da je to nekaj podobnega klavirju, če obrnem glavo in malo poškilim«.

Lepa violina (nekomu se je pač dalo)

Že v nadstropju s samo instrumenti zahodnega sveta sem imela probleme, kaj šele, ko sem stopila v azijski in afriški svet. Tistih trideset instrumentov, ki jih zna poimenovati vsak dijak glasbenega konservatorija (ali, bolj splošno, tistih dvajset instrumentov, ki jih pozna vsak laik), ni nič v primerjavi z vsem, kar so izumila raznorazna plemena po svetu. Med hojo od enega nadstropja do drugega sem še dodatno bila opomnjena, da je čisto vse lahko instrument – od žlic do vrečk do votlih kamnov. Čudovito je, kako smo ljudje navezani na glasbo in vedno znova me preseneča, kako daleč gremo zgolj za to, da sami proizvedemo nek prijeten zvok na katerega lahko plešemo ali zraven njega pojemo.

Ko človek vidi na stotine instrumentov razstavljenih v eni stavbi, naenkrat teorija, da sta glasba in zvok obstajala pred govorom ne zveni več za lase privlečeno.

Ni samo maska, ta zadeva dejansko spušča zvoke, ko je nekdo v njej. (Ne, seveda ne bom imela nočnih mor, da me to preganja po hiši, sploh ne.)

V muzeju sem prebila več kot uro (med drugim so imeli tudi razstavo o najstarejših saksofonih in vse o njihovem izumitelju), hvaležna za mini radio v roki, ki mi je skozi slušalke predvajal dejanske zvoke vseh instrumentov. Ena stvar je, da vidiš, kaj je igral prebivalec Egipta tisoč let nazaj, popolnoma druga pa to, da zraven slišiš, kako je ta glasba zvenela. Kasneje, ko sem stopila iz stavbe, so me prsti prav zaskeleli in zahrepenela sem po svoji violini. Še zdaj, zvečer, ko to pišem, imam željo po njej, ampak bo poslušanje Bachovih sonat na repeat moralo zadostovati, vsaj še za naslednjih nekaj mesecev.

Mami, glej kaj sem ti prinesla: šopek saksofonov, niso lepi?

Po tem nostalgičnem sprehodu skozi svojo glasbeno izobrazbo sem pristala v kraljevem muzeju umetnosti. In ta trenutek bom izkoristila za to, da postavim retorično vprašanje: kaj sem edina, ki se ni zavedala, da je Belgija monarhija? Saj če bi me vprašali, kakšno vlado imajo in mi dali na izbiro »republika« ali »monarhija« bi izbrala drugo, ampak vseeno me je popolnoma presenetilo, ko sem obiskala spletno stran kraljeve palače, poskušala najti podatek o tem, kdaj je odprta, in ugotovila, da čez leto v njej biva kralj, ki najverjetneje ne bi bil navdušen, če bi mu sredi belega dne neka Slovenka zvonila na vratih. (Morda pa tudi. Baje, da sem super družba za čaj in kdo ve, mogoče kralj včasih potrebuje nekoga, da ga neobsojajoče posluša.)

(Sem tudi preverila, ali so v belgijski kraljevi družini kakšni samski princi? …ničesar ne priznam.)

(Ne, ni jih, če je kdo slučajno imel kakšne ambicije.)

Muzej umetnosti me je pritegnil manj kot muzej instrumentov, ampak to je skoraj bilo za pričakovati. Vseeno sem v njem preživela prijetno urco in pol, in si med drugim ogledala tudi začasno razstavo del Jana Fabreja. Ker nisem mogla narediti niti ene slike (varnostnik pred razstavno sobo me je prav sumničavo gledal in delovalo je, kot da bo mi vzel telefon, če samo pomislim, da bi ga vzela iz žepa), dajem toto in to kot primer Fabrejevih avtobiografskih doprsnih kipov – vsekakor mi nekaj na njih ustreza, najverjetneje rogovi. Rogovi so kul.

“Mehanični” instrument, ki proizvaja nekaj, kar bi poimenovala “moderna glasba” in upala, da mi nihče ne zameri.

Uspela sem si ogledati dva muzeja od štirih, ki jih obsega velikanska zgradba (ločeni so po umetniških obdobjih in jaz sem, predvidljivo, šla najprej na ogled starih mojstrov in modernih umetnikov), preostanek pa sem si pustila za kakšen deževen in hladen dan. Po izhodu iz muzeja sem ugotovila, da sta dva muzeja na dan moj limit in odšla proti najbolj turističnemu delu Bruslja – bolj natančno: proti nakupovalnemu delu, kjer sem iskala dve stvari: dodatno mikico (kot oseba, ki na teden doma izmenično nosi povprečno tri mikice, res ne vem, kaj sem razmišljala, ko sem v kovček tako samozavestno dala le eno – najstarejšo, najmanj toplo, najbolj znošeno, skoraj že preperelo) in fen za lase (…tega sploh ne bom komentirala).

Odkrila sem tudi francoski prevod še edine neprebrane knjige od Neila Gaimana in no ja, sramotno se mi je zdelo zapustiti knjigarno brez nje po tem, ko me je Usoda tako lepo k njej poklicala.

Šla sem tudi mimo Le botanique, koščka narave v samem srcu mesta, in si prisegla, da bom vsaj enkrat v njem preživela miren popoldan s knjigo in hrano. Upam na čim več sončnih septembrskih dni in priznam, da se v tem trenutku malo schadenfreudig smejim vsem, ki v Sloveniji prenašajo slabo vreme.

Nadaljuj