Danes sem ugotovila nekaj pomembnega: Bruselj je velik. Več kot to: prav varljivo velik je in, kot trenutno o tem pričajo moja boleča stopala, še toliko večji, ko ne poznaš poti in ti pogled na zemljevid ne razkrije ničesar koristnega. Za razliko od drugih mest, v katerih sem bivala ali jih obiskala, je Bruselj zelo razvlečen – je več središč, ki so obdana s cestami in parki. Ni tako kot v Ljubljani, ko rečeš »center« in vsi vedo, da misliš Kongresni ali Prešernov trg, ali v Mariboru, kjer lahko stojiš na poljubni točki v centru mesta in boš do kateregakoli drugega kraja srečanja lahko prišel s petimi minutami hoje.
Mini park v Bruslju, ki sem ga našla ob izgubljenem tavanju do faksa.
Saj morda je Bruslju tudi tako, pa se še nisem naučila, a danes sem spoznala predvsem to, da je med enim in drugim delom »centra« včasih tudi več kot pol ure hoje. Mislim, da sem ena redkih oseb, ki se je zgubila na poti do slavnega Place du Luxembourg, vsaj sodeč po rahlo pokroviteljskem nasmešku, ki mi ga je naklonil mimoidoči, ko se je ustavil in ugotovil kaj iščem. Moram pa priznati, da so ljudje večinoma zelo prijazni; očitno so že tako navajeni tujcev, da avtomatično preklopijo v angleščino kakor hitro vidijo vsaj malo izgubljen pogled.
Vzelo mi je eno uro, da sem peš prišla do svojega novega faksa (pot, da ne bo pomote, ki bi naj vzela približno petnajst minut, »if you walk like you’re on vacation«, kot je dejala ženska na info točki), a seveda na faksu ni bilo prav nikogar. Spoznavam, da Bruseljčani uradne ure in delovne dni dojemajo bolj kot predlog in ne kot dejansko obveznost. Več kot očitno imajo s Francozi več skupnega, kot si želijo priznati.
Bruselj očitno karakterizirajo velikanske, odprte ceste brez kakršnihkoli črt, za katere potrebuješ nadgradnjo vozniškega dovoljenja.
Tudi na avtobusni postaji nisem imela večje sreče, saj so me pošiljali iz enega konca na drugega, dokler si nisem rekla, da grem raje na sonce, kot pa da se vrtim okoli pod zemljo in oponašam krta vedno, kadar pomotoma pristanem na površini.
Do sonca mi je uspelo priti, a ne za dolgo, saj sem po poti odkrila bukvarno, v njej poiskala zavetrje in…in jo zapustila tričetrt ure kasneje, z Gospodarjem prstanov pod roko. Trilogijo sem vedno želela še enkrat prebrati in čeprav Tolkien v francoščini ne bo manj težaven kot v angleščini, bom vsaj pridobila na 150 let starem besedišču. Saj veste, nekaj kar vsak človek mora poznati je deset različnih besed za meče, bodala in raznorazne oklepe.
Kako veš, da si v belgijski trgovini: namig #1.
Ko sem prišla domov, pripravljena, da si skuham čaj in se zavlečem v posteljo, me je ustavila stanodajalka (rada bi rekla “stara gospa”, ampak po mojih ocenah je v svojih 60-ih in starost je, kot vedno, zelo relativna) in mi povedala, da v sobi ne smem imeti električnega grelca vode. Hiša je namreč stara in baje elektrika v moji sobi ne bi zmogla takšnega napora. Sem prikimala, se na glas strinjala, po tihem pa si mislila svoje. Lahko mi postavi kakršnakoli pravila: razumem, da tuširanje po 22. uri ni priporočljivo, da je fino nehati kuhati po pol desetih, da ne dovoljuje obiskov, ki bi tukaj spali čez noč, da tujim ljudem ne smem odpirati vrat, da ne smem izgubljati ključev in vse ostalo, kar je bolj ali manj samoumevno za kogarkoli, ki je od malega živel v hiši z drugimi ljudmi.
Vse to sprejmem brez problema, ampak življenje brez vrelca vode v sobi? Življenje brez čaja? No ja, zdi se mi, da te zgodbe še ni konec.
