Belgija

Dogodivščine v Belgiji

Davnega leta 2014 sem bila na Erazmus izmenjavi v Bruslju. Tudi takrat sem se odločila pisati blog, vendar sem pri tem vztrajala le dva meseca*, preden sem pozabila nanj (pa tudi pozabila geslo). Originalni blog še obstaja na http://tejavbelgiji-blog.tumblr.com/, vso besedilo in slike pa sem zdaj prenesla na Teja in Wonderland, saj želim vse zbrati na enem mestu. Napak – ne slovničnih, ne eksistencialnih – nisem popravljala.

*Celo manj! Prva objava je bila 8. septembra, zadnja 24. oktobra.

Sledi kazalo belgijskega bloga, ki se je glasil Adventuring, lahko pa začneš tudi tako, da klikneš tukaj:

Teja v deželi čokolade, vafljev in piva

Kazalo

Samo amaterji uporabljajo zemljevide

Srednjeveško besedišče

Tejino nostalgično popotovanje skozi glasbo sveta

O hrani v tujini

Zmedeni profesorji in večerni pajki

Puzzle-urnik in prvi deževni dan

Nevljudna belgijska študentarija, karaoke in prijazni vozniki

Pitna voda in vrnitev v vrtec

Premočene mačke v Bruslju

Mesto, podrejeno kolesarjem

Na temo domotožja

Na temo domotožja

Bruselj postaja pošteno jesenski in redno nas obdaruje z dežjem, ledenim vetrom in nič sonca. Še Grand Place, drugače tako poln turistov, je te dni veliko bolj prazen.

Vidite, celo sliko lahko človek posname brez kakršnihkoli ljudi v ozadju. Čeprav to, priznam, ima morda malo več povezave s tem, da niso vsi ljudje pripravljeni stati na odprtem, medtem, ko pada srednje močan dež.

(Moje trmasto vztrajanje proti nakupu dežnika je zdaj že doseglo epske dimenzije, saj se mi zdi, da nekaj se bo pa že moralo končati – ali dež ali pa moja trma, da dežnik pa res ni nujna zadeva v človeškem življenju. Upam, da bo prvo, dozdeva se mi, da bo drugo.)

Arcades du Cinquantenaire. Postavili so jih v čast petdesete obletnice belgijske osamosvojitve.

Slabše vreme očitno pri mnogih vzbudi razmišljanje in tako sem zadnje dni poslušala sošolce govoriti o domotožju. Prav ironično, da so oni tisti, ki sanjajo o svojih domačih in ljubljenih, jaz pa tista, ki gre za počitnice domov. Ugotavljam, da domotožje ni nekaj, kar se zgodi vsem oziroma, morda bolje rečeno, ni nekaj, kar se zgodi vsem v istem preteku časa.

Zavedam se, da je to tudi zelo povezano z internetom in tem, da ljudi lahko vidiš kadarkoli, še preden bi ji sploh začel dobro pogrešati. Prav tako je velika razlika med tistimi, ki so že prej študirali v drugem mestu, in tistimi, ki so se zdaj na izmenjavi prvič v življenju morali spoprijeti z lastno kuho in življenjem v neznanem mestu.

Po novem štejemo: A, 2, 3, Č, 4, 5, F …

A obstaja še ena razlika, še ena delitev študentov (ali kar splošno: ljudi) v dva različna tipa; in sicer na tiste, ki črpajo energijo iz znanih krajev, obrazov, stvari, ter tiste, ki delujejo kot svoj lasten ekosistem, katerim ni težko zamenjati postelje, v katero ležejo vsako noč, če le imajo nekaj, kar jih “ozemlji”.

Jaz sem…vsekakor drugi tip človeka. Dokler imam svojo knjigo (še najraje Good Omens v fizični obliki, če je le možno, a tudi Kindle zadostuje); beležko in peresnico; pa morda še povštr če grem kam za dlje časa, in sem srečna.

Ne pravim, da nikoli ne pomislim na dom. Ne pravim niti, da mi ne bo prileglo priti domov. Pogrešam starše, pogrešam brata, pogrešam psa, (pogrešam xbox), pogrešam prijatelje, ampak to ni tista globoka bolečina pogrešanja, ki jo čutijo nekateri, kadar imajo domotožje. Ni tisto pogrešanje, ki ga občutiš, ko si otrok (ali najstnik) in zboliš nekje, kjer ni staršev. Ni tisti občutek velike žalosti, ki ga dobiš ob kakršnikoli izgubi.

Zaradi takih robnikov se vsak dan ob hoji po mestu vsaj dvakrat spotaknem. Vsepovsod so. Čeprav ponekod so že zaliti z betonom.

Ne, pri meni gre bolj za abstraktno občutje; kot pri amputirancih, ki jih srbi nekaj na odrezanem udu in se želijo popraskati, preden se spomnijo, da pravzaprav ni ničesar tam. Torej: vem, da bi morala pogrešati dom in že nekajkrat sem ga začela pogrešati zgolj zaradi tega, ker bi to od mene bilo pričakovano, preden sem se spomnila, da ne. Pravzaprav ni nobene potrebe po tem.

To, da ne preživim vsakega dne ob razmišljanju, kako zelo želim skakati po domačih stopnicah ali piti čaj v najljubši čajnici še ne pomeni, da sem slab človek. To, da ne čutim sladke bolečine, ko pomislim na domače, ne pomeni, da jih nimam neskončno rada in da jih ne želim videti. Samo nobene potrebe nimam po tem.

In veste kaj? To je dobra stvar. Pomeni, da so me starši vzgojili v samostojno osebo, ki se znajde v neznanih situacijah. Pomeni, da jih nikoli ne rabi skrbeti, da ne bom znala poskrbeti zase. Kar je še bolj pomembno: to, da želim iti domov in jih želim videti, kljub temu, da po tem ne čutim nobene potrebe? Oprostite, ampak mislim, da večjega komplimenta skorajda ni.

S tem pa grem pod tuš in še na zadnje belgijsko pivo za naslednji teden in pol. O, le kako bom preživela.

Naj bo zeleno.

Nazaj na kazalo

Mesto, podrejeno kolesarjem

Ft. Nihče me ni povozil v Amsterdamu

Ena čudovitih stvari Bruslja je to, da vsekakor odlično igra vlogo mednarodnega križišča in je temu primerno tudi zelo lahko (in poceni) priti do sosednjih velikih mest. Tako se lahko zvečer odločiš, da boš naslednje jutro skočil na izlet v Amsterdam, kupiš povratno karto za 30 € in dan preživiš ob ponovnem spoznavanju enega najboljših evropskih mest.

Pogled na amsterdamski kanal

Ne, ne govorim le hipotetično. Pot traja 3 ure, ki niso niti približno razvlečene na avtobusu v dveh nadstropjih z Wi-Fi povezavo. Ah ja, moderna doba. Tako sem si lahko med vožnjo celo nagledala, kakšno pot bom ubrala, ko pristanem v drugi državi. Seveda se potem te poti nisem držala, a spočetka sem se lahko vsaj pretvarjala, da imam načrt, ki je nekaj drugega kot “pridi v Amsterdam, občuduj mesto, najdi kul stvari, čim manjkrat se zgubi”.

Jaz in kanal, slika številka milijon.

A glede izgubljenosti me ne bi smelo skrbeti, saj je Amsterdam primarno poln turistov z zemljevidi, ki celo vedo, kam so napoteni in kaj je vredno videti. Seveda so to posamezniki, ki so v mestu prvič in še nikdar niso videli slavnih točk, kot je na primer hiša Anne Frank ali Bloemenmarkt. Moj cilj je bil drugačen. V Amsterdamu sem bila že dvakrat, ko sem bila mlajša, in v spominu mi je ostal kot eno najlepših evropskih mest. Kot eno najljubših mest, pravzaprav, in zanimalo me je, ali bom to mnenje obdržala tudi po tem obisku zdaj, ko sem starejša.

Na poti v glavno knjižnico, da si ogledam razgled (in knjige).

In veste kaj? Pravzaprav sem ga. Čeprav se nisem natančno spominjala ulic in trgov (sem pa se, prav zabavno, spomnila Waterstones knjigarne na glavni nakupovalni ulici – celo do te mere, da ko sem tokrat stopila v njo, me je prešinilo “Aja, točno, v tistem nadstropju pa so otroške knjige”), ima Amsterdam name še vedno nek pomirjujoč učinek. Verjetno je ta občutek zadovoljstva, ki ga dobim, predvsem zelo povezan z veliko kanali, z vodo, ki obkroža mesto, z drevesi in naravo, ki je je polno. Ampak prste pri tem pa imajo tudi ljudje, ki so zelo prijazni in te nasploh ne gledajo čudno, če se pomotoma z njimi začneš pogovarjati francosko.

Tržnica rož, kjer (presenetljivo) prodajajo rože.

(Na treh različnih mestih sem uslužbence pomotoma vprašala za navodila v francoščini in komaj, ko so mi odgovorili v angleščini, se mi je posvetilo, da jezika Amsterdama nista francoščina in nizozemščina, tako kot v Bruslju, temveč nizozemščina in angleščina. Prav čudno mi je bilo biti v mestu, katerega prvi jezik ni jezik, ki ga sama govorim. Očitno sem se v zadnjih letih res razvadila. Hja, bo treba na Kitajsko.)

Hvaležna sem, da med divjo vožnjo nisem spustila fotoaparata.

Prav tako mi je všeč, da je Amsterdam ostal relativno miren, ne glede na hordo turistov, ki jih prenaša vsak dan. Seveda pa tokrat ne smem bit preveč kritična do obiskovalcev, saj sem tudi sama zelo uspešno igrala to vlogo. Sprehodila sem se do Bloemenmarkta in občudovala množico tulipanov; do Museumpleina, kjer je, zelo primerno imenu, veliko muzejev, a tudi velikanski znak I AMsterdam, ki je na veliko presenečenje vseh postal turistična atrakcija; do glavnega parka, ki je zelo zelen in bil prav lepo obsijan s soncem, samo zame; pa tudi preko vseh kanalov, ki me fascinirajo.

Tudi drugih atrakcij nisem zgrešila. Tako sem obiskala slavni amsterdamski muzej seksa (ki je, prav presenetljivo, poln manj hihitajočih se najstnikov, kot bi človek lahko pričakoval); šla na razstavo Body Worlds Happiness Project, ki trenutno razstavlja veliko odrtih teles v različnih pozah; ter se sprehodila skozi mini karnivalček, ki se je nahajal na glavnem trgu v središču mesta.

Ananas na vrhu kipa. Ne, ne vem, v čem je štos …

A večino časa sem se sprehajala brez cilja in v sebe srkala edinstveno energijo, ki jo premore le Amsterdam. Okej, delala sem tudi druge stvari, predvsem: a) se izogibala tramom, da me ne bi povozili; b) se izogibala avtom, da me ne bi povozili (za razliko od Bruslja, v Amsterdamu vozniki niso posebej previdni); in c) se izogibala kolesarjem in motoristom, da me ne bi povozili. Predvsem kolesarji so tisti ta nevarni in kot pešec si veliko bolj varen, če hodiš po sredini ceste, kot pa na pločniku, ki si ga moraš deliti s kolesi. Veliko bolj ponosna sem na to, da nisem povzročila niti ene same nesreče, kot pa na to, da sem v enem dnevu uspela obnoviti spomine o mestu.

Domov sem prišla mrtvo utrujena, a zadovoljna sama s seboj in bolj kot kadarkoli prej prepričana, da ja: vsekakor moram nekoč živeti v Amsterdamu.

Amsterdam je lep. Pika.

Nadaljuj

Premočene mačke v Bruslju

Po zelo “napornem” tednu (ki je zame vključeval le 17 ur pouka, za ostale pa precej več), smo Erazmovci soboto izkoristili za obisk bližnjega Brugesa. Sprva smo se dogovorili za odhod z vlakom, ki bi iz Bruslja odpeljal ob 8:59, in po pravilih študentov, ki ne vstajajo zgodaj, razen če je to res nujno potrebno, prestavljali uro, dokler nismo na koncu v soboto dopoldne pravzaprav sedeli na vlaku ob enajstih.

Belgijska pokrajina, kot videna z vlaka.

Seveda besedo “sedeli” uporabljam zelo metaforično, saj smo takoj, ko smo prišli na vlak, ugotovili, da se je očitno cela Belgija odločila za sobotni izlet v smeri Brugesa, vsaj sodeč po nabito polnem vlaku. Tako smo ubrali edino razumno odločitev in ostali kar na prehodu med dvema kupejema, kjer so ljudje vstopali in izstopali, in ki je bil ravno dovolj velik, da je lahko na približno-pravokotno-kvadratnem prostoru stalo sedemnajst ljudi. Nekaj nas je sedlo na stopnice, proti koncu je nekaj pogumnih posameznikov sedelo na tleh, in nasploh smo igrali sardine v konzervi vedno, ko je kdo želel uporabiti vrata, ki smo jih blokirali.

Mimo lepega mesteca smo šli. (Ne vem, kakšno je ime).

Med uro-in-pol dolgo vožnjo je vlak sredi ničesar tudi nekaj minut stal, sledeč izjavi, ki je, najverjetneje, ponudila razlago, a je bila samo v nizozemščini, saj očitno, ko si določeno količino kilometrov oddaljen od Bruslja, vsi začnejo protestirati proti francoščini in te veliko prijazneje gledajo, če govoriš angleško. Še sprevodnika nismo mogli vprašati, saj ga ni bilo. Sploh. Pred odhodom na vlak smo kupili 50 € vredno karto za 10 voženj, a se nihče ni prikazal, da bi nam jo podpisal, ne tja ne nazaj, tako da imam po obisku Brugesa še vedno na voljo vseh 10 voženj. Hm, tudi ni slabo.

Ena ura na vlaku, pa sem na telefonu že imela 30 slik. Na neki dvorišču kmetije, mimo katere smo se peljali, smo celo videli alpaco! Pa veliko lenih krav.

Bruges je…lep. In poln turistov, vendar smo to tudi mi bili včeraj, tako da mislim, da se ne smem pritoževati (čeprav smo pa ugotovili, da smo le po enem mesecu življenja v Bruslju prevzeli mentaliteto, ki je tako značilna za prebivalce velikih mest in se lahko povzame predvsem z besedami “Ugh, spet turisti,” kadarkoli ti pot ovira kdo z velikanskim fotoaparatom. Ne, jaz seveda nisem bila taka. Jaz za slikanje uporabljam telefon. Veliko bolj elegantno.).

Ne, to niso vsi en in isti kanal – samo pač res jih je dosti v Brugesu.

Bruges ima…majhne in ozke ulice, žive barve hiš, ki so arhitekturno tako različne, da na predelih mesta deluje kot da se je otrok igral z legokockami, neorganizirano postavil stavbe, njegov starš pa je samo skomignil z rameni in pustil vse ležati, tako kot je originalno padlo, brez najmanjše skrbi.

Bruges ima…veliko kanalov, kar je sicer super, a se je izkazalo za problematično, ko se nas je skupina različno-nacionalno-opredeljenih študentov odločila, da bomo pot našli, če sledimo kanalu. Vse bi šlo super, če bi pravočasno ugotovili, da smo pomotoma začeli slediti drugemu kanalu, ki je pravzaprav prečkal prvega. Bili smo velika skupina, morda celo malo prevelika za kakršnokoli načrtno spoznavanje mesta, ampak super za spoznavanje ljudi, s katerimi si deliš klop na faksu. Bilo nas je sedemnajst in, kar me je zelo presenetilo, prav cel čas nam je uspelo hoditi skupaj.

Še en kanal …

No, preden pomislite, da to ni nič posebnega, se spomnite šolskih izletov, kjer je bilo le kakih pet ali šest več dijakov/učencev, dve učiteljici, pa še vedno je bilo skoraj nemogoče vse spraviti na en kup. Saj je res, da smo tudi mi vmes zgubili dve, ki sta slikali most (ki jih Bruges tudi ima ogromno) in potem sledili navodilom so-Erazmovke, ki ima probleme z levo in desno stranjo. Kar je, kot si morda znate predstavljati, kar pomembna stvar, ko pride k dajanju navodil in razbiranju informacij z zemljevida. Seveda je, po neki čudni logiki, v katero ni nihče dvomil, prav ona bila tista, ki nas je okoli vodila.

(Vse skeptiki: ne, nisem bila jaz tista z zemljevidom. Sram vas bodi, če ste to pomislili.)

Ozke ulice in barvne hiše. Zelo kjut.

Ampak kljub velikemu čakanju, občasnemu zgubljanju posameznikov, neštetimi (podvojenimi in potrojenimi) slikami, se nas je sedemnajst dvajset-nekaj-letnikov uspelo držati v strogi gruči. Skupaj smo jedli frites (ne, ne bom rekla pomfri, ker po prihodu domov niti slučajno ne želim pričakovati istih standardov od slovenskega pomfrija; že z vaflji bom imela dovolj velike probleme), skupaj smo šli na pijačo v 500 let star kafič, skupaj smo prestrašili nekaj nič hudega slutečih mimoidočih, ko smo jih prosili za skupno sliko, skupaj smo skakali na glavnem bruškem trgu v upanju, da nam uspe narediti kul sliko v zraku, skupaj smo prispeli v in šli iz Brugesa, skupaj smo se pogovarjali v neki čudni kombinaciji jezikov (in učili drug drugega svojih maternih jezikov – pri slovenščini je že pri pozdravu prišlo do problema, saj je drugi Slovenec vztrajal pri “živjo”, s čemer se jaz…bomo rekli “ne strinjam), skupaj nas je premočilo kot male mačke.

Kanal, voda, arhitektura Brugesa – vse vidno. Skoraj za na razglednico.

Bruges je…deževen. Tukaj v Belgiji obstaja splošno neizpodbitno znanje, in sicer: “V Brugesu vsak dan dežuje,” kar je ena od tisith stvari, ki bi jih v prihodnje jaz rada vedela preden obiščem mesto, ne pa v trenutku, ko se stemni in so naenkrat ulice prazne. Ob petih je tako začelo pošteno deževati in do takrat, ko smo ob šestih prispeli na železniško postajo (vmes smo se parkrat morali ustaviti, ker je enostavno preveč lilo – in to tudi po škotskih in kanadskih standardih), smo bili premočeni. Mokra oblačila, lasje, od katerih je kar teklo, luže v čevljih, v glavnem vse, kar bi lahko dali na seznam, poimenovan Kako zboleti.

Mini-parkec (ali velik vrt?) sredi centra.

Pod navodila, kako te sestavine uporabljati, bi verjetno dal tudi kaj takega kot: 1) Tekaj po mrzlem dežju in pusti, da veter naredi svoje,
2) Vozi se uro in pol z vlakom domov s hlačami, ki se sušijo na tebi,
3) Iz železniške postaje se vozi pol ure domov z avtobusom.

Vidite, to se pa zgodi, ko poskuša kdo posneti “dramatično” sliko z mano.

A kljub temu, moram povedati, da je prav ta dež naredil nekaj pomembnega: kot vedno, je slab dogodek veliko bolj pokazal, da so ti ljudje v bistvu vredu, kot bi lahko kakršnakoli količina zabave. In to je pomembno. Vsekakor dež ni pokvaril mnenja o celem dnevu in lepem izletu, četudi smo domov prišli veliko bolj mokri in premraženi, kot je to kdorkoli od nas želel. Prehlad, ki me danes malo muči, ni toliko presenetljiv (ali pa je presenetljiv le v svoji milosti), ampak je bolj opomin na to, da se lahko zgodijo slabe stvari, pa še to ne pomeni, da je prav vse bilo slabo.

(Mama, ki to bereš in te je malo zgrabil strah: takoj, ko sem prišla domov, sem šla pod topel tuš, vzela lekadol plus C, spila čaj, si posušila lase in se spravila v topla oblačila. Danes pijem veliko čaja in sem nasploh odgovorna oseba, ki ji trma preprečuje, da bi zbolela.)

In dež!

Mislim, da bomo s to skupino prihodnje vikende šli na več izletov – pogovori že potekajo za načrte za naslednjo soboto – in čeprav upam, da se bomo lahko izognili dežju, drugih stvari ne bi kaj dosti spremenila.

Nadaljuj

Pitna voda in vrnitev v vrtec

Vedno znova sem opomnjena, kako hitro pravzaprav mineva čas. Tukaj sem skoraj že en mesec! In (bolj pomembno), en teden je od tega, kar sem nazadnje updateala blog, a se mi zdi, kot da je bilo včeraj, ko sem sedela na kavču in se ukvarjala s tem, kako nesodelujoče besede sestaviti v stavke.

Pristala v koncu Bruslja, ki ima kanal. Še dobro, da sem ga odkrila, ker drugače na zemljevidu nikoli ne bi našla, kam sem odtavala.

Te dni se privajam na pouk in rada bi rekla, da so se študentje izboljšali, ampak mislim, da bom laži raje prihranila za stvari kot “ne, niti malo domotožja nimam” in “seveda sem prepričana, da bom uspela vse izpite v prvo narediti”. Učne ure same so večinoma zanimive, čeprav nas je pri prevajanju v angleščino profesor prestrašil, ko je nam, Erazmovcem, rekel, da se predmetu pridružujemo na lastno odgovornost, saj ne namerava spuščati kriterijev. Hmmm. Je pa prav zabavno pri drugem predmetu, kjer prevajamo v francoščino in se nekajkrat na uro izigra naslednji scenarij.

Profesor: “Kako bi prevedli ta stavek?” (Poda stavek.)

Belgijski francosko-govoreči študent: (Prevede stavek)

Profesor: “Ne, to ni pravilno francosko, čudno zveni. “

Študent: “Če pa mi tak vedno rečemo.” 

Profesor: “…prav imaš, v Belgiji tak rečemo. V standardni francoščini Francije pa to ni niti slučajno prav.”

Študentje: “Ajaaaaa.”

Tako da ne glede na to, koliko sem v slabšem položaju, ker je francoščina moj 3. jezik, imam tudi vsaj malenkostno prednost, saj sem vedno morala znati vse po pravilih. Isto je pri predmetu, ki uči francoski pravopis, kjer sicer študentje obvladajo govorjenje, a ko jih vprašaš, zakaj je nekje velika začetnica, so naenkrat zgubljeni. Lepo videt, da so nekatere stvari očitno res univerzalne.

Na Place du Luxembourg se je dogajalo nekaj…kulturnega?

Vseeno pa so predmeti, ki me popolnoma vržejo iz tira na dober način. Takšen primer je Francoska literatura. Predmet obravnava francosko literaturo Francije med leti 1944 in 1968 – me zanima, kdaj bodo ti bodoči prevajalci zvedeli kaj o kakih starejših knjigah, glede na to, da je to edini predmet francoske literature, ki ga imajo v treh letih, a to ni bistvo. Bistvo je v tem, da imamo eno uro tega predmeta pozno popoldne in da vsak teden profesor konča pouk 15 minut prej in nam prebere pravljico.

Ja, prav ste prebrali: pravljico. Predavalnica polna dvajsetletnikov enkrat na teden nasloni glavo na roke in posluša profesorja, ki nas popelje v svet pravljic iz vseh koncev sveta. Ta teden je glavno vlogo igrala daljša, malo spremenjena verzija te zahodnoafriške zgodbice. (Priznam, da sem najprej bila zmedena, saj je v francoščini beseda za grešnika ista kot beseda za ribiča, prav tako pa sem zamenjala prevod besede “lobanja” s “škatla” in mi ni bilo jasno, zakaj bi se grešnik na obali s škatlo pogovarjal. Ah ja. Moja francoščina je vsekakor work in progress.)

Lep grafiti Bonoma, pred vhodom v prirodoslovni muzej.

Moram pa reči, da ne bi bilo slabo, če bi kaj takega počenjalo več profesorjev literature. In, kar je še bolj nerazložljivo in dodaten argument za vpeljevanje zgodbic v pouk: teh 15 minut je bil edini čas, kjer je v predavalnici vladala popolna tišina.

(Res pa je, da nisem preverila, koliko ljudi je dejansko resno zaspalo.)

Mislim, da je prav ta predmet obrnil moje mnenje o pouku na faksu Marie-Haps iz “meh, na primer, da je vredu” na “sploh ni slabo tukaj”. Še vedno pa nimam študentske izkaznice. Ali dostopa do printerjev. Pa okej, človek ne sme imeti vsega v življenju, bi postalo dolgočasno.

Kar je veliko bolj pomembno kot izkaznica, printer, internet ali avtobusna vožnja domov brez gužve na cesti (pot, ki bi vzela 10 minut brez del na cest, okoli pete ure popoldne traja kakšno uro), je nekaj popolnoma drugega: pitna voda. Bruselj jo ima. In jaz? Jaz skoraj ne bi mogla biti bolj srečna.*

*Razen če, seveda, bi iz pip tekel čaj po želji.

Nadaljuj

Nevljudna belgijska študentarija, karaoke in prijazni vozniki

Ta teden je prvi, v katerem resno hodim k pouku in moji vtisi so trenutno predvsem zbrani v obliki “hmmm”. Stvar, ki sem jo skoraj takoj opazila je sledeča: veliko manj je nekega spoštovanja. Nikoli si nisem mislila, da smo slovenski študentje posebej vljudni, a v primerjavi s tem, kakšen kaos vlada v belgijski predavalnici, smo pa res super.

Ne vem, kaj natančno mi je dalo tak vtis. Morda to, da traja neverjetno dolgo, da se vsi umirijo, tudi po tem, ko je profesor že zdavnaj v predavalnici. Dvakrat sem bila priča temu, da je profesor moral zakričati, preden je nastala tišina. Ne znam si predstavljati, da bi se kaj takega zgodilo na našem faksu, kjer je za nekatere profesorje dovolj, da stopijo v predavalnico in je že vse tiho. Morda dodaten vtis kaosa daje tudi to, da vsi izkoristijo minutno tišino profesorja za pogovor. Ali pa to, da si nekatere študentke med poukom pilijo nohte, je polovica prisotnih študentov na telefonih, četrtina pa jih zgleda popolnoma nezainteresirano.

Sestavljanje urnika: presenetljivo težko je uskladiti predmete. Naenkrat sem dobila novo spoštovanje za ljudi, ki morajo vsak semester pripraviti urnike za vse študente.

Seveda mi tudi univerzitetni urnik ni popolnoma jasen: vsaka učna ura bi naj trajala polno uro, brez kakršnihkoli določenih pavz. Lahko si predstavljate, kakšni problemi nastanejo, ko so profesorji pač…profesorji in temu primerno nesposobni končati uro (ne, res mislim, da je to univerzalna profesorska lastnost – zvonci sicer zvenijo kot zelo osnovnošolska ideja, ampak bi se izkazali za koristne na veliki večini faksov).

Če odštejem delovno etiko (ki spominja na tisto od kakšnega pasjega mladiča, ki ga poskušaš v mali šoli vzgojiti, a ga nenehoma moti vonj posladkov v tvojem žepu); predmet v angleščini, kjer smo se učili dele telesa; vsesplošno zmedenost, ki očitno vedno vlada na začetku šolskega leta (spet so nam dejali, da bodo študentske izkaznice na voljo “v ponedeljek” – pametno niso specificirali kateri ponedeljek mislijo…nekje do božiča že bo); internet (neobstoječ); profesorico, ki je med predavanjem očitno delala glasovne vaje (le tako lahko razložim konstantno menjavanje volumna) in menzo, ki se zapre ob dveh popoldne, je faks Marie Haps in pouk na njem prav prijeten.

Čista turistična slika: Starbucks kava in v ozadju Grand place. Samo vafelj v drugi roki in majica z napisom Hard Rock Café Brussels še mi manjkata.

Še vedno nimam urejenih vseh predmetov oziroma, bolje rečeno, moj urnik je še vedno v nekakšnem nihajočem stanju, ki mi je pokazal, da sem imela prav, ko nisem že v začetku tedna pisala profesorjem, ki v Sloveniji prav gotovo nestrpno čakajo, da bodo videli kakšne spremembe Learning Agreementa bodo letos morali delati študentje na izmenjavi in se pošteno nasmejali.

Drugače sem spoznala tudi kar nekaj svojih sošolcev – Belgijcev in ostalih Erazmovcev, ki se te dni soočajo z istim vprašanjem kot jaz: je na izmenjavi dejansko res možno sestaviti urnik s predmeti, ki ti prinesejo dovolj kreditnih točk in se ne prekrivajo? Trenutno smo še neodločeni, ampak popularno mnenje je, da ne, ni mogoče.

Mislim, da ta metro postaja še ni do konca zgrajena …

Imeli smo tudi prvo uradno Erazmus zabavo, na kateri sem spoznala fundamentalen problem Belgije: vsi pijejo pivo. To zveni sicer samoumevno, ampak predstavljajte si, kaj to pomeni za študente.

(Mama in ata, zatisnita si oči zdaj in preskočita ta odstavek).

Prepričana sem, da imamo prav vsi za seboj že pijane noči, iz katerih smo prišli z glavobolom, ampak tudi z veliko novimi prijatelji. Seveda so tudi drugi načini in stik, ki ga navežeš v stanju, ko se ti zdi super ideja, da bi objemal drevo ali na glas prepeval Spice Girls, morda ni najbolj trajen, je pa vsekakor dober začetek. Alkohol olajša tisti prehod iz začetnega “zdravo, ravnokar smo se spoznali in deluješ kul” prijateljstva v “ja, vsekakor si moj davno zgubljen brat” povezavo, in, kar je še bolj pomembno za osebe na petmesečni izmenjavi, ta prehod pospeši.

V Španiji je tekila, v Srbiji je rakija, v Franciji je vino, v Sloveniji je…vodka (?), v Belgiji je pivo. Pivo je najboljša pijača; tista pijača, na katero dajejo popuste in stane 1.5 €; tista pijača, ki jo vidiš v roki vsakega v baru. Na nek način je prav prijetna sprememba: pozno zvečer in nikjer ne vidiš opotekajočih se ljudi, ki bruhajo v koše za smeti. A na drugi strani pa pogovor toliko težje steče.

Večerno pivo

Ah bien. Vseeno smo s sošolci skupaj pili, se (bolj sramežljivo in tiho) spoznavali, se imeli fajn in ugotovili, da bomo prevajalci in lingvisti očitno držali skupaj. Nič ni bolj zabavno kot prepevanje karaok pred polnim barom, kjer zate in za tvojo sopevko 15 ljudi dela več zvoka kot preostalih 80.

Domov smo šli zgodaj in morda se mi je včeraj zvečer res zdelo, da od večera nisem odnesla nič; da bi bilo bolje, če bi bila ostala doma in prebrala kakšno francosko knjigo; ampak ne. Danes sem prišla na faks in si takoj našla ljudi za pogovor, se skupaj z njimi pritoževala o vremenu (Bruselj je očitno skočil od poletnega vremena direktno v zimo, vključno z ledenomrzlim vetrom in potrebo po puloverjih), pogovarjala o predmetih in nasploh začela postajati del novega, začasnega, razreda.

Tako, pa sem šla v Delirium. Ja, še vedno imajo veliko piva.

Na poti domov sem se, še vedno zamišljena o implikacijah in problematiki belgijske nacionalne pijače, zavzela še za nekaj, kar sem v teh skoraj treh (!) tednih vedno vzela za popolno naključje. Tukaj se vozniki vedno ustavljajo za pešce (okej, normalno) in se opravičijo v primeru, da odpeljejo mimo (čakaj, kaj?). Večkrat se mi je že zgodilo, da se avto ni ustavil, a namesto, da bi odpeljal mimo brez najmanjšega pogleda (kot se spodobi), je voznik opravičujoče pomahal.

Ne vem natančno, kaj to pomeni, ampak vsekakor bo trajalo nekaj časa, da se navadim. Na srečo imam pet mesecev.

Večerni bruseljski razgled.

Nadaljuj

Puzzle-urnik in prvi deževni dan

Nikoli nisem bila posebej navezana na sonce – prav nasprotno, pravzaprav. Ob dnevih, obsijanih s toplo svetlobo, sem približno tako nerada šla ven iz hiše kot ob mrzlih zimskih dneh, če ne še morda bolj. Zato ni nihče bolj presenečen kot jaz, da sem zadnji teden skoraj cele dneve preživela ob pohajkovanju po Bruslju, uživajoč v toplih septembrskih dneh. Krivim poletje.

(Načelno je zdaj uradno še vedno poletje, ampak vsi vemo, kaj mislim. In ja, morala sem googlat, da sem preverila, kdaj natančno se začne jesen.)

Manj znana sestrica od Manneken Pisa. Ime ji je Jeanneke Pis in baje so jo v 80. letih postavili za več enakovrednosti med spoloma.

Če bi to poletje bilo pravo, vsak dan 30°C, brez oblačka in le z občasnimi plohami, bi me, kot vedno, do njega minilo po kakih dveh tednih. Nenazadnje lahko prenesem le neko določeno količino glavobolov, sproženih zaradi sonca, neprespanih noči, v katerih se bi od vročine najraje dala iz kože in nasploh dobre volje ljudi, ki naenkrat želijo neprenehoma preživljati čas zunaj. Ob aktivnostih.

Ampak letos nam je očitno bilo naklonjeno Indijansko poletje, vsaj tukaj, v Bruslju. Zadnji teden sem prav vsak dan lahko okoli skakala v brezrokavnih majicah in presenečeno vsako jutro ugotovila, da zdaj mi bo pa res kmalu zmanjkalo poletnih oblačil. Ko sem pakirala, so mi namreč skozi glavo šli vsi scenariji (ne, resno, zraven imam več kot 5 puloverjev, debele nogavice, grelec za roke), a niti slučajno nisem pomislila na to, da bom pogrešala kratke hlače in poletne obleke.

Razgled s stavbe na “park”, ki so ga naredili nekaj let nazaj, ampak nikoli ni nobenega tam, ker nihče ne ve, da obstaja.

Prav tako mi niti najbolj divje sanje ne bi bile zmožne povedati, da bom naenkrat največji užitek dobila iz sprehajanja po Bruslju in sedenja na sončku. Enostavno nisem nikoli bila ena od tistih ljudi, a tokrat sem delala prav to. Vsak dan sem šla na minimalno potrebno količino predavanj (urnik, mimogrede, mi je uspelo sestaviti komaj zdaj čez vikend, saj prej nisem imela posebne želje po igranju puzzlov) in se raje sprehodila v nov del Bruslja.

Cathédrale des saints Michel et Gudule.

Zanalašč nisem hodila po muzejih. Tukaj bom tudi novembra in decembra, in zdi se mi, da bom veliko bolj cenila umetnost 20. stoletja, avte, čokolado, zgodovino vojne, naravoslovje, stripe…, ko bosta zunaj vladala megla in mraz. Okej, čokolado že zdaj cenim in priznam, da na naravoslovje ne bom nikoli posebej navezana, ampak v prirodoslovnem muzeju so dinozavri in…dinozavri so enostavno kul, se vam ne zdi?

Če v Bruslju zatavaš malenkost iz turističnega centra, imaš naenkrat na voljo polno umetniških grafitov. Seveda so tudi tisti bedni, ampak kar nekaj pa jih je zelo kulskih.

Te dni sem raje brala v parkih; se spotikala čez robnike; dobila v glavi boljšo sliko Bruslja (nič ni boljšega kot to, da prideš do točke, ko na kakšni ulici pomisliš: “Hm, čakaj, tu sem že bila enkrat zgubljena, vem kje sem!”); se poskušala sporazumevati v francoščini z ljudmi, ki imajo nizozemski naglas; pustila, da me je ustavil fotograf, ki hodi po Bruslju in dela portrete ljudi; nekajkrat zašla na čisti rob svojega zemljevida (ki je, mimogrede, že pošteno zmečkan, a obenem tudi vsak dan vidi manj in manj uporabe); občudovala street art, ki krasi tako veliko sten; poskušala najti dobro, poceni kavo v kakem všečnem kafiču (misija še poteka); in se nasploh začela zaljubljati v mesto, s katerim bom imela naslednje mesece prav zabavno afero.

(Ne skrbi, Maribor, mislim, da boš ti ostal tisti, h kateremu se bom vedno vračala. Prosim, ne zameri, da te bom naslednja leta še kar pošteno varala z drugimi.)

Še en kul grafit.

Ob večerih sem se vračala utrujena in skeptiki bi lahko rekli, da nisem čez dan dosegla čisto nič, da sem bila popolnoma neproduktivna in da tako pa res ne bo šlo. A jaz mislim, da sem naredila nekaj prav pomembnega zase – veliko bolj udobno se počutim v Bruslju in na njegovih ulicah. Vem, kje se nahajajo turisti in katerih delov se izogibati. Poznam več kot en način, kako priti do faksa, in znam najti pot domov tudi, če nisem na čisto pravem avtobusu. In če vam to ni všeč: nadihala sem se veliko svežega zraka in končno prišla do sončne toplote.

Nepresenetljivo je dosti tudi scen iz stripov. Baje, da je vsaka stena, ki je porisana s stripovskimi junaki tam z razlogom (glavni lik je tam živel, hodil jest itd.)

Kljub tej svoji (dokaj) novi ljubezni do sonca pa morem priznati, da sem bila danes zjutraj prav srečna, ko sem se zbudila in videla, da dežuje. Popoln izgovor, da ostanem doma, pišem, berem in pijem veliko čaja. Kot vedno.

In seveda je prvi dež v dveh tednih še dodatno pripomogel k temu, da se počutim bolj kot doma. Nič me ne spominja bolj na Slovenijo kot to, da sedim za mizo in skozi okno gledam slabo vreme.

Še en prizor, medo lula na Mannekena. Haha Bruseljčani, dober smisel za humor imate.

Nadaljuj

Zmedeni profesorji in večerni pajki

Danes sem prvič vrgla pogled na svoje nove sošolce in takoj začela pogrešati stare. Ne vem, koliko je to bilo zaradi tega, ker sem na svoj razred navezana, in koliko zaradi tega, ker sem jih navajena. Čudno, da lahko v dveh letih pozabiš, kako neprijetno razburljiv zna biti prvi dan, ko ne poznaš nobenega, stojiš v kotu in upaš, da ne izgledaš preveč grozeče in/ali sramežljivo. Tokrat sem si kot le predstavljala, saj smo čakali na ulici, a vseeno sem si malce želela, da bi imela poleg sebe vsaj enega od ljudi, s katerimi sem že čakala na uvod v šolsko leto.

Sonce, sonce, sonce. Prav mi je, kaj pa sem doma imela logiko “itak ne bo lepo vreme, zakaj bi za zimo jemala sončna očala zraven”.

Pa okej, mi ni bilo hudega. Naslonjena na steno, kava v eni roki, Kindle v drugi, pa sem verjetno delovala kot da je to nekaj, kar počnem brez problema; kot da mi v trebuhu ne plahutajo metuljčki; kot da mi je popolnoma vseeno, kaj si moji bodoči sošolci mislijo o meni; kot da si v resnici na skrivaj malo ne želim, da bi izbrala lažjo pot – da bi še zdaj bila doma, čakajoč na začetek novega šolskega leta v Ljubljani.

Sam sestanek je bil antiklimatičen, ampak saj tako je običajno s stvarmi, o katerih razmišljaš dlje časa in ki v glavi postanejo nek hudi bavbav, čeprav so v resnici del življenja. Seveda se je pa spet pokazalo, da vsekakor pripadam generaciji, na kateri šolski sistemi radi eksperimentirajo, saj so le nekaj tednov nazaj spremenili šolsko reformo, po kateri so skoraj vsi predmeti prenovljeni. Tako so profesorji, ki so razlagali logiko za urnikom, delovali le malenkost manj zmedeno kot mi, ki smo jih poslušali. Bien. Zanašam se na to, da se bodo v prihodnjih tednih dovolj poučili, da bodo lahko vse ponovno razložili.

Dopoldanski razgled na Bruselj (povedala bi, kje natančno stojim, ampak je zemljevid na drugi strani sobe).

(Prav tako so ravno letos zamenjali wi-fi sistem na faksu, ki še ni vzpostavljen, in začeli delati nove študentske izkaznice, ki bodo na nas pripravljene naslednji teden. Ne vem, ali je vedno tako, ampak vseeno se mi zdi, da se je nenavadno veliko stavkov vodje mednarodne pisarne začelo z “na žalost…”).

Jutri se mi začne resen pouk, če seveda uspem pogruntat raztreščen urnik v rokah, in zdi se mi, da je približno dva tedna prezgodaj (ali par mescev prepozno) za kakršnokoli koncentracijo. Ko se bom zjutraj morala vstati ob šestih, sem prepričana, da mi bo vsaj enkrat šel skozi glavo stavek: “Kaj mi je blo tega treba, če bi bla v Sloveniji, bi še lahko spala, ni fer,” ampak popolnoma zaupam v svojo zmožnost, da zlezem iz zavetja tople postelje.

(Okej, ne popolnoma. Recimo približno.)

Seveda slik Manneken Pisa na svetu še ni dovolj. Mali lulajoči fantek ima na voljo več kot 800 različnih outfitov in tega si je danes izbral.

Sem pa drugače v kuhinji kako uro nazaj odkrila debelega pajka, premera približno 5 centimetrov. Moja najemodajalka je rekla “Araignées du soir, espoir” (Večerni pajki, upanje), preden ga je z nasmeškom in copato ubila. Saj super, da pozitivno in poetično gleda na življenje, vendar ko se jaz zvečer zaletim v nekaj, kar bi me potencialno lahko pojedlo (po koščkih, počasi, z užitkom), moje misli predvsem želijo odleteti v smer močnih kletvic.

To samo še bolj potrdi to, kar sem vedno mislila: varneje je ostati v postelji. Nič pouka in nič pajkov. Kaj več bi še človek potreboval?

Nadaljuj

O hrani v tujini

Še ena stvar, ki ti je ljudje ne izpostavijo, ko se za dlje časa seliš v tujino: reči adijo hrani, ki si je navajen. Tudi če greš le v drugo evropsko državo, naenkrat ne boš imel več na voljo trgovin, ki si jih navajen – v najboljšem primeru bo še vedno možno najti Spar v kakem skritem kotičku, v najslabšem primeru…okej, v najslabšem primeru boš pristal v diktatorski distopični državi brez trgovin in z racioniranimi količinami hrane, kjer se boš moral boriti za preživetje in ne bo delujočih wc-jev. Ampak v metaforičnem in zelo dramatično rečenem najslabšem primeru boš naenkrat obkrožen s francosko hrano, veliko piva in policami, ki so na popolnoma napačnem mestu.

Prvi belgijski vafelj! Vafelj za 1 € v Bruslju je boljši kot vafelj za 4 € v Mariboru. Ne tako zelo presenetljiva, popolnoma nerelevantna in nepomembna informacije za vse, ki jih to ne zanima.

Ljudje smo bitja navade (navada je železna srajca itd.) in ko sem tukaj stopila v trgovino, sem najprej prav naivno pričakovala, da bom našla vsaj približne ekvivalence hrane, ki jo vedno jem. To pričakovanje se ni uresničilo in ta sestavek je danes vzpodbudilo predvsem eno preprosto dejstvo: jaz. ne. najdem. kisle. smetane. 

Sprejmem to, da ne smem po trgovini hoditi po spominu, saj bom potem namesto tune s police vzela papirnate brisače; da je hrana za mikrovalovno pečico povsod – v hladilniku, na policah zraven riža, poleg pijače; da je toast na drugi strani trgovine od navadnega kruha; da sta sadje in zelenjava, iz meni popolnoma neznanega razloga, direktno na sredini trgovine ne pa na začetku, kot se to spodobi; da je hrana za živali med polico z mehurčkastimi pijačami in navadno vodo.

Ugotovila in sprejela sem tudi to, da bom morala zamenjati znamko navadnega jogurta in da bom za svoj normalen “fix” sadja plačevala dvakrat več kot v Sloveniji. (Čeprav se mi še vedno zdi hinavsko, da vrečka Haribo bonbonov stane manj kot par banan. Potem pa se še naj kdo čudi, zakaj ljudje nezdravo živijo.) Odselila sem se iz domačega zavetja in tudi drugačna hrana je neizogibna sprememba, ki k temu spada.

Kako veš, da si v belgijski trgovini: namig #1.

Vseeno sem trdno odločena, da bom kuhala in čim manj hodila po fast food restavracijah, čim manj izbirala pot najmanjšega odpora. Čudno je, ampak tu me veliko bolj vleče k temu, da bi med pohajkovanjem po mestu za kosilo skočila na hitri hamburger v McDonalds. Verjetno zaradi domačnosti (ja, je beseda), ki jo človek čez čas začne iskati povsod. A vseeno: bolje je kuhati, kar me pripelje do zgoraj omenjenega problema. Kisla smetana. Ni je (malo verjetno) ali pa jo zelo dobro skrivajo in se potem režijo vsem tujcem, ki jo iščejo in se nikakor ne morejo spomniti, kako se ji reče v francoščini (veliko bolj verjetno).

Pa vredu. Sem si danes raje spekla navaden zrezek, brez smetanove omake, in po pravici povedano je moj občutek ponosa ob tem, da nisem ničesar zažgala na plinskem štedilniku (Teja : štedilnik, 1 : 0), zasenčil vsa negativna občutja, ki sem jih imela ob zgubljenem tavanju v trgovini.

Nadaljuj

Tejino nostalgično popotovanje skozi glasbo sveta

Danes sem se zbudila v sončno jutro in skoraj mi je bilo žal, da sem se prejšnji večer odločila, da grem v muzeje, preden sem se spomnila, da bo verjetno spet obveljal Tejin zakon in bom vseeno preživela veliko časa zunaj. (Tejin zakon zahteva, da ne glede na to, kam želim priti, moram najprej narediti dva kroga okoli. Drugo ime za Tejin zakon je »okoli-riti-v-žep zakon«, ampak to zveni manj kul, zato se poimenovanja izogibam).

Stopila v Musée royal des beaux arts in se zaletela v kip Artemis. Ne, ne zanima me, da bi naj bila Diana, ignoriram plagiatorje.

Po dveh dneh relativnega mirovanja v sobi, nalivanja s čajem in veliko upanja, da bo moj prehlad odšel prej kot v sedmih dneh, mi je prav ustrezalo iti na sveži zrak in se potem takoj zavleči v prvi muzej, ki mi je bil na poti. To je bil, razveseljujoče, muzej najstarejših glasbenih instrumentov, ki mi je pokazal, da tudi 13 let resne glasbene izobrazbe ne pomaga pri tem, da bi lahko poimenovala več kot četrtino glasbil, ki si jih je človeška rasa izmislila v tisoč letih. Pravzaprav ne bi bila zmožna poimenovati niti desetine, če bi si zaostrila standarde in ne bi smela uporabljati besednih zvez kot »neki daljni prednik violine« in »mislim, da je to nekaj podobnega klavirju, če obrnem glavo in malo poškilim«.

Lepa violina (nekomu se je pač dalo)

Že v nadstropju s samo instrumenti zahodnega sveta sem imela probleme, kaj šele, ko sem stopila v azijski in afriški svet. Tistih trideset instrumentov, ki jih zna poimenovati vsak dijak glasbenega konservatorija (ali, bolj splošno, tistih dvajset instrumentov, ki jih pozna vsak laik), ni nič v primerjavi z vsem, kar so izumila raznorazna plemena po svetu. Med hojo od enega nadstropja do drugega sem še dodatno bila opomnjena, da je čisto vse lahko instrument – od žlic do vrečk do votlih kamnov. Čudovito je, kako smo ljudje navezani na glasbo in vedno znova me preseneča, kako daleč gremo zgolj za to, da sami proizvedemo nek prijeten zvok na katerega lahko plešemo ali zraven njega pojemo.

Ko človek vidi na stotine instrumentov razstavljenih v eni stavbi, naenkrat teorija, da sta glasba in zvok obstajala pred govorom ne zveni več za lase privlečeno.

Ni samo maska, ta zadeva dejansko spušča zvoke, ko je nekdo v njej. (Ne, seveda ne bom imela nočnih mor, da me to preganja po hiši, sploh ne.)

V muzeju sem prebila več kot uro (med drugim so imeli tudi razstavo o najstarejših saksofonih in vse o njihovem izumitelju), hvaležna za mini radio v roki, ki mi je skozi slušalke predvajal dejanske zvoke vseh instrumentov. Ena stvar je, da vidiš, kaj je igral prebivalec Egipta tisoč let nazaj, popolnoma druga pa to, da zraven slišiš, kako je ta glasba zvenela. Kasneje, ko sem stopila iz stavbe, so me prsti prav zaskeleli in zahrepenela sem po svoji violini. Še zdaj, zvečer, ko to pišem, imam željo po njej, ampak bo poslušanje Bachovih sonat na repeat moralo zadostovati, vsaj še za naslednjih nekaj mesecev.

Mami, glej kaj sem ti prinesla: šopek saksofonov, niso lepi?

Po tem nostalgičnem sprehodu skozi svojo glasbeno izobrazbo sem pristala v kraljevem muzeju umetnosti. In ta trenutek bom izkoristila za to, da postavim retorično vprašanje: kaj sem edina, ki se ni zavedala, da je Belgija monarhija? Saj če bi me vprašali, kakšno vlado imajo in mi dali na izbiro »republika« ali »monarhija« bi izbrala drugo, ampak vseeno me je popolnoma presenetilo, ko sem obiskala spletno stran kraljeve palače, poskušala najti podatek o tem, kdaj je odprta, in ugotovila, da čez leto v njej biva kralj, ki najverjetneje ne bi bil navdušen, če bi mu sredi belega dne neka Slovenka zvonila na vratih. (Morda pa tudi. Baje, da sem super družba za čaj in kdo ve, mogoče kralj včasih potrebuje nekoga, da ga neobsojajoče posluša.)

(Sem tudi preverila, ali so v belgijski kraljevi družini kakšni samski princi? …ničesar ne priznam.)

(Ne, ni jih, če je kdo slučajno imel kakšne ambicije.)

Muzej umetnosti me je pritegnil manj kot muzej instrumentov, ampak to je skoraj bilo za pričakovati. Vseeno sem v njem preživela prijetno urco in pol, in si med drugim ogledala tudi začasno razstavo del Jana Fabreja. Ker nisem mogla narediti niti ene slike (varnostnik pred razstavno sobo me je prav sumničavo gledal in delovalo je, kot da bo mi vzel telefon, če samo pomislim, da bi ga vzela iz žepa), dajem toto in to kot primer Fabrejevih avtobiografskih doprsnih kipov – vsekakor mi nekaj na njih ustreza, najverjetneje rogovi. Rogovi so kul.

“Mehanični” instrument, ki proizvaja nekaj, kar bi poimenovala “moderna glasba” in upala, da mi nihče ne zameri.

Uspela sem si ogledati dva muzeja od štirih, ki jih obsega velikanska zgradba (ločeni so po umetniških obdobjih in jaz sem, predvidljivo, šla najprej na ogled starih mojstrov in modernih umetnikov), preostanek pa sem si pustila za kakšen deževen in hladen dan. Po izhodu iz muzeja sem ugotovila, da sta dva muzeja na dan moj limit in odšla proti najbolj turističnemu delu Bruslja – bolj natančno: proti nakupovalnemu delu, kjer sem iskala dve stvari: dodatno mikico (kot oseba, ki na teden doma izmenično nosi povprečno tri mikice, res ne vem, kaj sem razmišljala, ko sem v kovček tako samozavestno dala le eno – najstarejšo, najmanj toplo, najbolj znošeno, skoraj že preperelo) in fen za lase (…tega sploh ne bom komentirala).

Odkrila sem tudi francoski prevod še edine neprebrane knjige od Neila Gaimana in no ja, sramotno se mi je zdelo zapustiti knjigarno brez nje po tem, ko me je Usoda tako lepo k njej poklicala.

Šla sem tudi mimo Le botanique, koščka narave v samem srcu mesta, in si prisegla, da bom vsaj enkrat v njem preživela miren popoldan s knjigo in hrano. Upam na čim več sončnih septembrskih dni in priznam, da se v tem trenutku malo schadenfreudig smejim vsem, ki v Sloveniji prenašajo slabo vreme.

Nadaljuj