Leto 2017 v knjigah
Bliža se konec leta oziroma čas, poln domačih keksov in panike nad prihajajočimi skrajnimi roki na faksu. To je pravzaprav super kombinacija: ja, sicer si res pod stresom, ampak vsaj prehranjuješ se odlično. A o praznikih kdaj drugič*, zdaj je čas za nekaj pomembnejšega.
*Slavne zadnje besede, saj sem skoraj isti stavek napisala skoraj mesec in pol nazaj, potem pa nič objavila.
Končan bralni izziv leta 2017!
Pred kratkim sem prebrala svojo 70. knjigo leta in s tem zaključila izziv, ki sem si ga zastavila dvanajst mesecev nazaj. 70 knjig v enem letu je dosti, prebrati moraš eno knjigo vsakih pet dni oziroma, kar je veliko bolj realno, kakšno knjigo na teden, potem pa nadoknadiš med počitnicami in prazniki. Sedaj pa, brez nadaljnjih ceremonij, gremo na knjige.
Hiter pregled
Leta 2017 sem prebrala:
- 15 strokovnih in poljudnih knjig,
- 6 biografij oziroma zbirk misli,
- 8 znanstvenofantastičnih romanov,
- 18 romanov z elementi fantazije,
- 3 kriminalke,
- 6 romanov modernih pisateljev,
- 1 zbirko poezije in
- 16 knjig iz zbirke Ploščate Zemlje (Terry Pratchett).
Vmesna opomba: med pregledovanjem svojega spiska na Goodreads sem ugotovila, da je knjiga, omenjena zgoraj, pravzaprav bila 71. po vrsti, saj sem eno pozabila dodati … No ja, toliko o dobrih organizacijskih sposobnostih pisateljice tega bloga.
Vmesna opomba 2: ker je ta prispevek ostal med osnutki, sem vmes prebrala še dve knjigi (prazniki pač).
Kako se izogniti zahodnjaškim belcem
Pa nadaljujmo. Malo me žalosti, da četudi sem se trudila, da bi brala čim bolj raznoliko, se je še vedno težko izogniti tisti demografiji avtorjev, katerih knjige se najpogosteje objavljajo: belim Zahodnjakom. Teh 73 knjig je torej napisalo:
- 26 žensk in 24 moških (veseli me, da mi je uspelo 50/50 svoje branje razdeliti vsaj po spolu)
- 34 avtorjev iz Združenih držav Amerike in Anglije ter 16 avtorjev z drugih koncev sveta.
Problem leži v tem, da je pri knjigah podobno kot pri serijah ali videih na YouTubeu: ta najbolj priljubljene je najlažje dobiti, za tiste skrite dragulje pa se je treba truditi. Naslednje leto, torej, me še čaka kar nekaj truda, da bodo tudi avtorji prihajali iz čim več držav. Pa več branja v slovenščini, tudi tega si želim.
Blažena med knjigami.
Knjige leta
Katere od teh prebranih knjig pa so mi bile najbolj všeč? Težko izbrati, a vsekakor sem opazila, da se splača brati neameriške in neangleške avtorje, saj v knjigah najdeš nek drug pogled na svet. Bolj, kot je kultura oddaljena od naše, več domišljije od tebe zahteva in bolj te nahrani. Zato, sumim, tudi tako rada berem znanstveno fantastiko in fantazijske knjige: sta žanra, ki delujeta kot sobno kolo za možgane – fino jih razmigata. Spodaj, torej, nekaj knjig, ki so mi najbolj ostale v spominu in ki bi jih drugim potisnila v roke, pa če to hočejo ali ne.
Fantazija pelje domišljijo na pašo: Vsako srce so vrata
Kako se je Alica privadila na življenje v resničnem svetu, ko se je vrnila iz Čudežne dežele? Pa drugi otroci, ki so stopili skozi čarobna vrata in se bili primorani vrniti? Seanan McGuire se v Vsako srce so vrata vpraša prav to in splete zgodbo o domu, v katerem prebivajo otroci, ki so že doživeli svojo dogodivščino.
“Bila je zgodba, ne epilog.” – Seanan McGuire
Fantazija pelje domišljijo na pašo 2: Življenje vilincev
Preveč sem jih prebrala, fantazijskih knjig, da bi ostala le pri enem priporočilu. Življenje vilincev, ki jo je spisala Muriel Barbery, je prav posebna knjiga, tako v stilu pisanja kot v zgodbi, in deluje kot poklon naravi, ženskemu spolu in domišljiji otrok.
“V tem življenju sta le dva trenutka, v katerima je vse mogoče: ko piješ in ko si izmišljuješ zgodbe.” – Muriel Barbery
Znanstvena fantastika brez vesoljcev: Moč
Knjiga Moč avtorice Naomi Alderman si predstavlja svet, v katerem so stoletja seksizma šla v drugo smer in so zdaj na svetu ženske tiste, ki imajo vso moč. Knjiga je pravzaprav “spekulativno leposlovje”, a po duši čista znanstvena fantastika najboljše vrste.
“To je problem z zgodovino. Ne moreš videti tistega, česar ni tam. Lahko pogledaš v prazen prostor in vidiš, da nekaj manjka, ne moreš pa vedeti, kaj je tam bilo.” – Naomi Alderman
Znanstvena fantastika z vesoljci: Binti
Binti od Nnedi Okorafor je postavljena v vesolje in ena tistih knjig, ki ti ne more ne biti všeč. Kratka in sladka zgodba o dekletu, ki prispe na galaktično univerzo kot prva svoje vrste.
“Zgolj zato, ker nekaj ni presenetljivo, še ne pomeni, da se je s tem lahko soočiti.” – Nnedi Okorafor
Skrivni užitek: Sončnikov protektorat
Serija Sončnikov protektorat avtorice Gail Carriger postavi fantazijsko romanco v viktorijanski London. Četudi nisem navdušena nad preveč romantičnimi knjigami, mi je ta serija sredi poletja prav sedla in ob njej sem se neskončno zabavala.
“Vampir, tako kot prava dama, nikoli ne razkrije svoje prave starosti.” – Gail Carriger
Ploščata Zemlja: Čarovnice v tujini
Če smo čisto natančni, bi tudi ta serija morala biti pod fantazijskimi knjigami, a ker Terry Pratchett zavzema kar velik del mojega spiska, sem si dovolila ustvariti dodatno kategorijo. Od šestnajstih knjig te serije (še vedno nisem niti na polovici, mimogrede) mi je letos najbolj bila všeč knjiga Čarovnice v tujini, ki – kako presenetljivo! – govori o treh čarovnicah, ki se odpravijo na potovanje, da bi rešile pravljico.
“Večina čarovnic ne verjame v bogove. Vedo, da bogovi obstajajo, seveda. Včasih imajo celo z njimi opravka. A v njih ne verjamejo. Preveč dobro jih poznajo. Bilo bi, kot da bi verjele v poštarja.” – Terry Pratchett
Resnično življenje: Amerikanka
Priznam, da je trajalo, preden sem končala Amerikanko od Chimamande Nngozi Adichie, a knjiga je čudovita. Toplo priporočam vsem, ki želijo realističen pogled v življenje Nigerijcev v Ameriki v času, preden je bil izvoljen Obama.
“Rasizem se sploh ne bi smel zgoditi, zato ne dobiš keksa, ker si ga zmanjšal.” – Chimamanda Nngozi Adichie
Teja ni za poezijo: Mleko in med
Ne gre za to, da ne maram poezije, a priznam, da jo berem poredkoma (beri: skoraj nikoli), saj si zanjo enostavno ne vzamem časa. Kljub temu pa mi ni žal, da sem prebrala Mleko in med od Rupi Kaur, saj je neskončno optimistična, z lepimi ilustracijami, pa še do joka me je spravila. Znak dobre poezije, če vprašate mene.
“Osamljenost je znak, da obupno potrebuješ samo sebe.” – Rupi Kaur
Nismo sami na tem svetu: Smo dovolj pametni, da vemo, kako pametne so živali?
Svoje občudovanje za to knjigo od Fransa de Waala sem že izrazila v poletnem prispevku tukaj, zato je dovolj, da zdaj rečem le, da od julija nisem prebrala boljše neleposlovne knjige. No, morda Šesto izumrtje avtorice Elizabeth Kolbert tesno sledi na drugem mestu.
Posebne pohvale
Izbrati najljubše knjige leta je težko, saj so vse, ki jih preberem, dobre. Drugače jih ne bi brala. Logično, kajne? Zato je tukaj še nekaj takšnih, ki so mi ostale v spominu: Norma (Sofi Oksanen), ki govori o dekletu s čarobnimi lasmi; Artemis (Andy Weir) o življenju na Luni; Mož, ki je zamenjal svojo ženo za klobuk (Oliver Sacks) z zanimivimi zgodbami iz zdravniške kariere; Deklica za naviti (Paolo Bacigalupi) o dekletu, narejenemu v tovarni; Violinistov palec (Sam Kean) o genetiki; ter Dedek Prašič (Terry Pratchett) o ekvivalenci Dedka Mraza na Ploščati Zemlji.
“Fraza ‘Nekdo bi moral nekaj narediti’ sama po sebi ni koristna. Ljudje, ki jo izustijo, nikoli ne dodajo klavzule ‘in ta nekdo sem jaz’ “. – Terry Pratchett
Čas za knjige leta 2018
Svoje bralne cilje za leto 2018 pravzaprav lahko povzamem v dveh besedah: več raznolikosti. Za vse tiste, ki si bežno želite, da bi več brali, a se ne spravite h knjigam, pa srčno predlagam, da se pridružite letnemu izzivu na Goodreads. Pomaga pri motivaciji, ne bo vam žal.
