Kako Tejo prepričati, da gre v soboto zvečer ven
V Gronignenu vsake toliko časa muzeji organizirajo nekaj, kar imenujejo Museumnacht oziroma Noč muzejev, koncept pa je naslednji. Plačaš 5€ za vstop v 5 muzejev, ki so na tisti dan odprti med sedmo uro zvečer in eno uro ponoči. (Zdaj sem želela napisat “5 ur, 5 muzejev”, potem pa sem ugotovila, da mi matematika ne gre, saj je to pravzaprav šest ur.) Lahko si ogledaš njihove kolekcije, dodatno pa ponekod ponujajo še kakšne prigrizke in organizirajo dodatne stranske dogodke.
Plešoči okostnjaki nad dojenčki v kozarcih.
Skeptiki bi morda rekli, da bo tak dogodek slabo obiskan (običajno z argumentom “ljudje imajo v soboto zvečer boljše stvari za delat”), vendar pa se izkaže, da je to odlična marketinška poteza. Ne le, da so muzeji polni, karte so razprodane en dan prej. To je dogodek, ki se, po Googlu sodeč, dogaja v vseh nizozemskih mestih nekajkrat na leto in je odlična priložnost, da si ogledaš muzeje, ki si jih drugače ne bi.
GRID grafični muzej
S kolegico sva začeli v grafičnem muzeju, za katerega še zdaj nisem natančno prepričana, ali je muzej ali pa delujoča delavnica, v kateri še zmeraj tiskajo. Takoj sem se soočila s ključnim problemom, ki se je pojavil v vseh muzejih razen enem: napisi so le v nizozemščini. Branje v nizozemščini mi gre, vendar počasi, na žalost pa ti gužva v muzejih prepreči, da bi v miru bral. To je škoda predvsem za take, bolj nerazumljive kolekcije, kot je bila ta v grafičnem muzeju. Ampak ok, sem vsaj nizozemščino malo trenirala.
Slike v sliki … uuu, kako dramatično.
Muzej ima razstavljene predvsem različne stroje, ki so jih včasih uporabljali za tiskanje, pa tudi nekaj umetniških ateljejev, v katerih si lahko ogledaš delo trenutnih umetnikov. Skozi ta sprehod ni nihče bil prepričan, katere od nastavljenih stvari lahko prosto vzamemo. Odgovor je verjetno bil: nobene, vendar proti temu priča tiskana slika psa po imenu Snuf*, ki zdaj zaseda častno mesto na moji steni.
*Snuf de hond meni zgleda kot nekakšna manj kriminalna verzija komisarja Reksa, saj tudi o njem obstajajo filmi, knjige, krožniki, majice …
Ne vem, v čem natanko je poanta te hiške, mi je pa všeč.
V tem muzeju je tudi postalo jasno, kaj je glavni problem dogodka, ki se začne na sobotni večer: pijani ljudje. Skupina pijanih Nemcev se je spotikala po stopnicah in če poznate nizozemsko strmo arhitekturo, veste, kako nevarne so stopnice za ljudi brez ravnotežja. Iz tega muzeja sem šla predvsem z mislijo: “no ja, upam, da bodo drugi boljši.”
Lep balonček (99 luftballons in podobno)
Univerzitetni muzej
Obisk univerzitetnega muzeja se je že začel odlično, saj so na vhodu ponujali smoothieje, prav tako pa so zakurili ogenj, ki mi je naredil neverjetne lušte po kostanjih. Letos bo namreč že četrto leto, da me oktobra ni v Sloveniji in na Nizozemskem enostavno ni kulture kostanjev, kar pomeni, da jih nisem okusila že par jeseni. To nima nikakršne veze z muzeji, me pa je spodbudilo, da sem v Facebook skupini za Nizozemce na Slovenskem prebrskala stare objave, kako so se drugi s tem soočili. Očitno jih prodajajo v Lidlu, bom poskusila.
Izrezljan človek s cevmi, ki prikazujejo, kako se po nas pretakajo tekočine.
Univerzitetni muzej vsake pol leta zamenja svojo zbirko, trenutna se osredotoča na zdravo staranje in moram reči, da je kar eksplicitna, saj gre v podrobnosti zdravja skozi zgodovino. Ogabno in zanimivo, to sta verjetno besedi, ki kolekcijo najboljše opišejo. Ker so tu napisi dejansko bili tudi v angleščini, sem se kar veliko naučila, vendar sta najbolj izstopali dve dejstvi:
- Raziskovalci v 17. in 18. stoletju so trdili, da je Groningen neverjetno zdravo mesto za življenje, tako zaradi zraka in lokacije kot tudi zaradi hrane. Prepričani so bili, da zaradi širokih ulic in velikih trgov veter z lahkoto odpihne kakršnekoli nezdrave hlape.
- V 17. stoletju so mislili, da je čaj bolj nezdrav kot alkohol in enega zdravnika, ki je zagovarjal dobre stranske učinke čaja, so obtožili, da govori v prid čaju le zato, ker ga je plačala Nizozemska vzhodnoindijska družba. Že takrat so sumničavo gledali na oglaševalce …
Noben naravoslovni muzej ni popoln brez okostja velike mačke.
Drugi del muzeja je namenjen stalni kolekciji, ki med drugim vključuje okostnjake in odlično ohranjene plode v kozarcih. Soba s temi dojenčki je nedvomno ena bolj strašljivih lokacij v Groningenu in bi bila popolna za praznovanje kakšnega Halloweena.
Nizozemski muzej stripov
Kul razgled na različne stripe.
V Nederlands stripmuseum (in nisem prepričana, ali je Nizozemski muzej stripov ali Muzej nizozemskih stripov, vsekakor pa ni muzej striptiza) vstopiš skozi McDonalds, kar, priznam, ni najboljši začetek. Prednost tega je, da če se izgubiš, enostavno slediš svojemu nosu. In dejansko obstaja možnost, da se izgubiš, saj je muzej ogromen; veliko večji, kot bi človek pričakoval na prvi pogled.
Nisem prepričana, da nam je bilo dovoljeno sesti na to, pa vseeno.
Moram reči, da je to eden najbolj občudovanja vrednih specialističnih muzejev, saj res nudi popoln pregled nad zgodovino nizozemskih stripov. Stavba je bila zgrajena v namene muzeja in vsebuje zavite hodnike in veliko majhnih sobic, ki so namenjene različnim stripom. Prav tako je veliko raznolikih predmetov, ki so prej živeli le na papirju.
Avto sredi muzeja (na žalost le sprednji del).
Problem je edino v tem, da imaš na koncu bolj kot ne dovolj stripov, saj se ti vse zdi podobno in začne spominjati na arhiv bolj kot na muzej. Na zelo kul arhiv, pa vseeno.
Velikanska opica: ne le, da pride izza ovinka in te prestraši, potem se premakne in te prestraši še drugič.
Zadnji razstavni prostor muzeja je čudovito zabaven. Namesto, da bi ga namenili dejanskim modernim stripom, so ga polovico posvetili revijam iz leta 1980, drugo polovico pa velikanskim računalniško generiranim slikam z zabavnimi napisi.
“Že imata ime?”
“Ja, moje ime je Jacqueline.”
“Jaz sem Jack.”
Mornarski muzej
V prvem delu muzeja so bile razstavljene luči, oblikovane iz plastike.
Le nekaj metrov stran od stripovskega muzeja je mornarski muzej, za katerega pravzaprav spočetka nisem bila prepričana, kakšen muzej to je. Ampak … po dveh nadstropjih maket ladij in primerkov vrvi postane jasno, da gre verjetno za nekaj morskega (Noordelijk Scheepvaartmuseum očitno pomeni Severni ladjarski muzej. To bi bilo koristno vedeti pred vstopom.).
“Kdo boš, pirat ali mornar?”
“… Morska pošast, valda.”
O tem muzeju, čisto po pravici povedano, nimam kaj dosti za povedati. Prostor je ogromen in oblikovan kot ladja, kar je čudovito, saj se počutiš, kot da si sredi morja. Muzej bi bil čudovit za kakšnega amaterskega mornarja ali pa za otroka, ki je trenutno v fazi, kjer obožuje ladje. Jaz, na drugi strani, sem predvsem razmišljala o tem, kako fascinantno je, da obstaja toliko različnih maket ladij. Grozno od mene, vem.
Ena od mnogih maket ladij … Globoko spoštujem tiste, ki so to sposobni izrezljati.
Groningenški muzej
Majav razgled na nočni Groningen z ladjice, ki nas je popeljala do zadnjega muzeja.
Ko sva se naveličali mornarskih stvari, sva se odpravili na ladjico, ki naju je odpeljala na naslednjo destinacijo (peš bi nama vzelo manj časa, bilo pa bi tudi manj zabavno). Groninger Museum je glavni muzej, v katerem so (spet) bili pijani ljudje, prav tako pa se je v spodnji avli odvijala zabava, kar moram reči, da je kar nenaravno za klasični muzej in neverjetno smešen občutek. To pač dobiš, ko v soboto ob enajstih ponujaš zastonj alkohol za obiskovalce …
Zažgan starinski stol – umetnost ali neumnost?
Poleg stalne kolekcije so imeli tudi dve potujoči*: ena, zaradi katere sem se vprašala o naravi umetniških del, in druga, ki je nisem čisto dojela. Prva je bila od nizozemskega “umetnika” Maartena Baasa, ki je zažigal stole, oblikoval stvari iz gline …
… naredil čudne ure …
Več ljudi so 24 ur snemali, kako v notranjosti ure rišejo čas. Zelo kul.
Dva človeka sta 24 ur z metlami do sekunde natančno premikala črto smeti, v muzeju so vrteli posnetek s čisto pravilnim časom.
… oblikoval smešno pohištvo …
Pohištvo, ki po zakonih fizike ne bi smelo obstajati.
… in ustvaril sobo, ki zgleda kot zabaviščni park.
Nora ogledala so vedno zabavna. Zdaj ve, kako bi zgledala, če bi imela nenavadno veliko glavo.
Drugo kolekcijo so sestavljali dolgi prazni hodniki, na katerih so igrali različni (nerazumljivi) filmčki.
Kot v grozljivki. Samo dojenčki v kozarcih manjkajo.
In še ena zanimiva, a ne ravno relevantna informacija: Groningenškemu muzeju (in Groningenu) je leto in pol nazaj sekira padla v med. Decembra 2015, mesec dni pred njegovo smrtjo, so dobili razstavo Davida Bowieja – tisto, ki potuje po svetu. V dveh mesecih so imeli 100 000 obiskovalcev, v dveh dneh od njegove smrti pa so prodali 20 000 dodatnih vstopnic. Nauk: Groningenški muzej ima zegn.
Nizozemski odhod domov
Proti koncu muzejskega sprehoda so me noge že pošteno bolele, saj ne le, da sem naredila pot kakih 6 kilometrov med muzeji, tudi med ogledovanjem se kar utrudiš. (Za to je več razlogov, vendar presenetljivo malo znanstvenih razlag. Revija ameriškega muzeja Smithsonian je objavila zanimiv članek na to temo, ko se je fizik odločil slediti gibanju muzejskih obiskovalcev. Očitno cik-cakamo).
Kako se je torej moja noč končala? Na kolesnem parkirišču našega faksa mi je kolegica ob pol enih svetila z baterijo na telefonu, medtem ko sem poskušala namontirati delujočo luč. Nato pa je sedla za mano in sem jo odpeljala domov, kar je nedvomno najbolj nizozemska stvar, ki sem jo naredila v tem mesecu. Samo dež je manjkal.*
*Ne skrbite, smo ga par ur prej in kasneje dobili več kot preveč.
Kul koncept – stripovski junaki, ki prehajajo med kvadratki.
