Ponovno berem Dobra znamenja (angl. Good Omens), ki sta jo nekje leta 1990 spisala Neil Gaiman in Terry Pratchett, ostaja pa visoko na mojem spisku najljubših knjig. Druge vključujejo: Štoparski vodnik po galaksiji (Douglas Adams), 13 1/2 življenj kapitana Medveda Sinjedlakca (Walter Moers), serijo Discworld (Terry Pratchett) in, seveda, serijo Harry Potter (J. K. Rowling). Te knjige imajo skupni dve stvari:
- So v fantazijskem ali znanstvenofantastičnem žanru (ali nekje vmes)
- Med prevajanjem v slovenščino so ubogi prevajalci verjetno veliko časa preždeli zviti v kotu in se smilili samim sebi
Pa okej, Medved Sinjedlakec in Harry Potter še gresta nekako skozi: nedvomno ju je težko prevesti. Darko Dolinar in Jakob Kenda sta vsekakor imela veliko dela, a tako kot pri veliko fantazijskih delih je njuna naloga ležala predvsem v tem, da si izmislita nove besede, ki bodo v slovenščini zvenele primerno. Težko? Ja. Nemogoče? Ne.
“Za letenjem je umetnost ali, bolje rečeno, trik. Trik je v tem, da se naučiš, kako se vreči proti tlem in zgrešiti… Več kot očitno je ta drugi del, zgrešiti tla, tisti, ki predstavlja težavo.” – Douglas Adams
Na drugi strani pa imamo Adamsa, Pratchetta in Gaimana, ki se ne zanašajo le na svojo domišljijo in jezikovne izmišljotine (hvaležna sem, da imam končno izgovor, da uporabim to besedo), temveč predvsem na svoj pronicljiv in prefinjen humor, ki te že v angleščini preseneti. Kako to prevesti?! Štoparski vodnik je v letih 1980 imel Alojza Kodreta, fizika in prevajalca, ki je dokazal, da je slovenščina vsekakor zmožna prenesti tudi bolj subtilne vrste humorja. Pratchett je imel manj sreče.
Vedno, ko začnem ponovno brati Dobra znamenja* to povem vsaj enemu človeku, v upanju, da jih bom navdušila za knjigo. Večkrat sem dobila nazaj odgovor: “Ja, sem poskusil, pa mi ni šlo nekak.” Problem je enostavno, da humorja ne moreš z lahkoto prevesti. Vse, kar naredi knjigo v originalu smešno, se v slovenščini izgubi. To je pač težava v knjigah, ki se ne zanašajo na direktne šale ali situacijsko komiko. Saj ne, da so tiste knjige slabe, a me, v večini primerov, ne potegnejo.
*To se dogaja vsaj enkrat letno že zadnjih deset let, odkar sem prvič pobrala knjigo z neke police v Mladinski knjigi. Je knjiga, ki mi je v tolažbo in predstavlja košček doma in udobja. S seboj jo po svetu vlačim isto kot svoj povštr.
Knjiga Dobrih znamenj je izjemno zdelana in utrujena, kar je primerno za knjigo o apokalipsi.
Da ne boste mislili: sama sem imela isti problem s Pratchettom. Prvič sem ga pomotoma začela brati v slovenščini in se petdeset strani spraševala, zakaj je komu to zabavno in če morda enostavno nisem ustvarjena za njegov humor. Nekaj let sem se izogibala njegovim knjigam, dokler prve nisem spet začela brati tega septembra. Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje tako smejala in zdaj me čaka enajsta knjiga serije Discworld (… 11. od 41-ih, tako da je pred mano še veliko dela).
“Znotraj vsakega starega človeka je mlad človek, ki se sprašuje, kaj se je zgodilo.” – Terry Pratchett
Najhuje je, da prevajalci ne morejo proti temu narediti kaj dosti. Pravzaprav imajo le tri možnosti:
- Vse poskusijo prilagoditi na slovensko kulturo in s tem izgubijo polovico vsebinske vrednosti knjige.
- Vse prevedejo po svojih najboljših zmožnostih, izgubijo humoristično vrednost knjige in pristanejo s končnim slovenskim tekstom, ki je ogljik v primerjavi z originalnim diamantom.
- Prevod predajo nekemu drugemu prevajalcu in si globoko oddahnejo, da jih ne bo lovila horda jeznih občudovalcev tega ali onega avtorja.
Ne bom lagala: včasih preberem kak stavek v Dobrih znamenjih ali tistem delu Discworlda, ki ga v tistem trenutku pač berem, ga poskušam v mislih prevesti v slovenščino, sekundo zatem pa čutim neverjetno sočutje do tistega ubogega daritvenega jagnjeta, ki je bil zadolžen za slovensko verzijo te ali one knjige. Sodim prevajalcev ne, četudi se mi zdi, da bi kakšno frazo lahko bolje obrnili. Vem namreč, da so se za vsak problematični stavek sekirali, klicali svoje prevajalske kolege in verjetno ponoči zbujali iz nočnih mor, preden so naredili končno odločitev, ki se je njim zdela prava. Verjemite, vsak prevajalec, če je količkaj vreden svojega denarja, dobro ve, da kakšen stavek ne zveni čisto primerno in ne zaobjame celotnega pomena originala. Vemo, a nič ne moremo, razen da drug drugega podpiramo ob posebej zakompliciranih stavkih.
“Večina knjig o čarovništvu vam bo povedala, da čarovnice delajo nage. To je zato, ker so večino knjig o čarovništvu napisali moški.” – Neil Gaiman & Terry Pratchett
Pisatelji so moji heroji, predvsem taki kot Terry Pratchett in Douglas Adams, ki ustvarita nenavadne svetove in te prisilita, da se na njih tako navadiš, da razumeš vse šale. Šale, mimogrede, ki včasih do svojega zaključka pridejo komaj deset strani kasneje, ko si na njih že čisto pozabil. Več kot enkrat sem ugotovila, da nikomur ne morem razložiti, čemu se tako smejim, saj ni dovolj, da le preberem smešni stavek: ponuditi moram tudi pet minut razlage ozadja zgodbe in celotnega namišljenega sveta, če želim da me moj sogovornik razume. Pa še potem mu, v večini primerov, ne bo smešno.
A tudi prevajalci so moji heroji, pa ne zato, ker sem sama prevajalka. Spoštujem jih, ker pogledajo tekst, ki je neprevedljiv, in se odločijo, da ga bodo ukrotili in pripeljali bližje slovenskih bralcem. Jezik pripeljejo v nove višave in na ukaz ustvarijo nove dimenzije. Tako da: kar tako naprej! (Jaz pa bom Pratchetta vseeno v angleščini brala …)
“Pero je bolj mogočno od meča, če je meč zelo kratek in pero zelo ostro.” – Terry Pratchett
