Ogled Wadi Ruma
Puščava je super za dramatične slike s popolnim ozadjem.
Sobotno dopoldne smo preživeli ob raziskovanju puščavskih “znamenitosti”, ko so nas z džipom popeljali po Wadi Rumu. Človek bi si mislil, da bo vladala vročina, a v resnici je bilo ravno nasprotno: večino časa me je zeblo in sem se prav prijetno počutila v puloverju, le ob plezanju na peščeno sipino mi je postalo malo vroče.
Puščava je polna lepih hribčkov.
Barve niso enotne in dolgočasne, temveč se prelivajo od bež do temno rdeče.
Čudovita rdeča stena, na katero bi se najverjetneje dalo splezati, če bi imel pravo opremo …
Filmske slike, morate priznati. Vidijo se tudi sledovi, ki jih puščajo džipovske gume.
Po zelo vetrovni in hladni vožnji v džipom smo pristali pri Lawrenceovem izviru, kjer smo zajahali kamele in počasi odpeketali proti avtu (kaj kamele peketajo? Pa na primer …). Kljub mojim izkušnjam z jahanjem konjev sem skoraj padla dol, ko so se je moja kamela vstala, saj se na noge spravijo v dveh korakih, ne enem.
Na peščeni sipini sem se vdala v svoj instinkt in sedla v prijetno topli pesek. Na poti navzdol pa sem tekla.
Pogled s kameljega hrbta.
Po prelepi puščavi sem dvomila, da bom v bližnji prihodnosti videla kaj lepšega in prav sem imela, saj sem večino prihodnjega dne preživela z obrazom v straniščni školjki. A zdaj še ni čas za to. Najprej smo morali potovati v Aqabo, turistično mestece ob Rdečem morju, kjer smo najeli pedalino (sončarica) in jedli v neki obcestni restavraciji (zastrupitev s hrano). A kljub temu s prvega dne Aqabe nimam slabih spominov, saj je morje bilo čudovito, četudi je bilo na nekaterih koncih polno meduz in se v njem iz kulturnih razlogov nisem mogla kopati.
Obala Rdečega morja, kjer smo najeli pedalino. Ljudi je ogromno, a kopajo se jih samo par (pa še ti le moški).
Straniščne školjke v Aqabi
Težave so se začele, ko sva z bratom prispela v hotel malo ven iz Aqabe, z optimističnimi načrti šnorklanja v bližnji prihodnosti. Rdeče morje ima namreč čudovite korale, kjer lahko tudi s plitvim potapljanjem vidiš ogromno živali in rastlin. Baje. Tega namreč nisem doživela, saj sem hitro po prihodu obležala v postelji in naslednjih 36 ur preživela z visoko vročino* v postelji, z rednimi postanki na straniščni školjki iz tega ali onega razloga.
*Moje telo je na vsak način želelo preseči zunanje vroče temperature in ponoči sem se borila z vročino 39,5°C.
Najin hotel je bil slikovit in popoln za tiste, ki šnorklajo, a jaz sem prišla le do naslanjačev ob bazenu.
Tudi brat se ni počutil čisto pri močeh, zato sva celo nedeljo preždela v postelji in upala na boljše čase. Na srečo sva skupaj imela s seboj dovolj zdravil, da bi zadostovala majhni vojski (to je pač prednost tega, da potuješ z zdravnikom, medtem ko si tudi sam dobro pripravljen), vseeno pa je pri meni bil problem, da sem izgubljala več tekočine, kot sem je lahko nadomestila. Ko se počutiš zanič, pač nimaš želje (ali zmožnosti), da bi jedel normalno in trajalo je skoraj 48 ur, preden sem spet pojedla pravi obrok. Izgubljeno vodo sem nadomeščala s pomočjo hidracijske raztopine, ki je v življenju več ne želim piti, saj kombinacija sladkih, slanih in oranžnih okusov ni niti približno dobra. Ampak je pa koristila.
Ta slika še najbolje povzame moje občutje v tistih dveh dneh.
Utrujajoč pohod v Petri
V ponedeljek sva, še vedno šibka, nadaljevala pot proti starinskemu mestu Petri, ki velja za enega od sedmih čudežev novega sveta. Petra je velikanska in čeprav sva vsega skupaj prehodila kakšnih 10km, nama je vsaj toliko ostalo še neraziskanega.
Že na začetku Petre ti postane jasno, da je stvar ogromna.
Tudi Petra je bila filmska lokacija – za tretji del Indiane Jonesa.
Kljub utrujenosti mi je, z mnogimi postanki, uspelo opraviti glavni del poti, četudi sem ob prisotnosti kakršnihkoli stopnic sopihala, kot da v življenju ne bi slišala za rekreacijo ali vožnjo s kolesom. Moji problemi so se začeli, ko sva nadaljevala na Poti proti samostanu, ki (kot sem kasneje izvedela) ima približno 800 stopnic. Zadnji del poti sem tako opravila z oslom, ki je le eno od treh prevoznih sredstev, ki ga v Petri ponujajo (drugi dve sta konj in kamela, seveda).
Z oslom sem prišla do samostana v Petri.
Na veliko slikah imam priprte oči, saj zaradi peska nisem mogla nositi leč in, posledično, sončnih očal.
Hoja nazaj proti avtu se je malo vlekla, saj sva se vračala po isti poti, ki sega globoko v kanjon. A če ne druga hodiš navzdol, kar je veliko lažje, pa še smilijo se ti lahko tisti ljudje, ki komaj zdaj začenjajo tistih 800 stopnic, ki si jih ti že opravil.
Ozek kanjon, skozi katerega prideš v Petro.
Ta dva konjička sta mi preveč lepo pozirala, da ju ne bi slikala.
Komaj sem čakala, da se nastanim v hotelu in samo padem v posteljo, a najprej naju je čakala hrana. Tista kurja juhica, ki je predstavljala prvo toplo hrano, ki sem jo v želodec dobila po dveh dneh, mi bo vedno ostala v dobrem spominu. To je bila moja predzadnja noč v Jordaniji in četudi se nisem še želela vrniti v pravi svet, sem komaj čakala na lebdenje v Mrtvem morju (pa tudi na odhod domov).
