Potovalne opazke
Priznajmo si, ženske, da nas je strah obiskati države Bližnjega vzhoda, ne le iz stereotipnih zahodnjaških razlogov, temveč tudi zato, ker se bojimo, kako bodo tam na nas gledali moški. Pri meni ni bilo nič drugače, a moram reči, da so mi Jordanci razbili stereotipe, ena po ena. Pričakovala sem, da se bom počutila neprijetno, a pomembno je nekaj: tam vedo, da si turistka. Opazijo takoj in temu primerno tudi “znižajo” svoja pričakovanja. Ženske v Jordaniji večinoma resda nosijo hijab (naglavno ruto) ali tudi kaj bolj zakritega, a za zahodnjaško žensko to tam ni potrebno.
Vseeno pa je pomembno, da si primerno oblečena, kar v tem primeru pomeni nobenih kratkih hlač, brezrokavnih majic ali razkritih dekoltejev. Tudi spuščeni lasje niso primerni, če segajo dlje kot do ramen.* Več kot to pa ni potrebno, ne glede na to, kako so oblečene lokalne ženske. Pomembno je spoštovati kulturo drugega, ne rabiš je imitirati. Nihče od tebe ne pričakuje, da boš popolnoma zakrita, seveda pa poskrbi, da si boš pokrila ramena, preden stopiš v kakršnokoli mošejo. Pa ob morju ne pričakuj, da boš lahko v kopalkah, razen če si na privat plaži kakšnega hotela.
*To je pomenilo, da sem večino tedna preživela z lasmi v kiti, kar je tako ali tako najbolj praktična rešitev za potovanja, ko si las ne moreš prati tako pogosto kot doma.
Moja rešitev so bile majice v kombinaciji z velikanskim šalom. Torej približno isto, kot se oblačim v vsakdanu.
Kljub temu lahko pričakuješ nekaj več dolgih in ocenljivih pogledov ter morda tudi kakšne glasno izrečene komplimente, ki so nedvomno neprijetni. Več kot enkrat se je zgodilo, da so brata vprašali, če sem njegova žena in potem pohvalili moj videz, ko so izvedeli, da sem le sestra. Tukaj pa se je ustavilo, saj so vseeno pametni in jim je samoumevno, da ženski ne bo prijetno, če bo deležna neizmernih komplimentov ali ženitvenih ponudb od popolnega neznanca. To je več, kot lahko rečem za kakšne pijane evropejske dečke, ki jih najdeš v klubih in te ne pustijo na miru, dokler jim ne podaš kakšne grožnje ali dveh. Učite se, dečki, učite.
Nekaj, kar sem opazila in me osebno ni motilo, a morda katero od vas bi, je to, da so me v pogovoru pogosto ignorirali, če je bil prisoten moj brat. Enostavno so sklepali, da je on glavni, mene pa pustili v ozadju. Tudi roke mi velikokrat niso stresli, vendar ne vem, ali je to bilo zato, ker sem bila prepočasna, ali zato, ker se jim je zdelo neprimerno dotakniti kakšne neporočene ženske. Hrano in pijačo so prav tako vedno najprej ponudili bratu in nasploh je bilo jasno, da sem bolj kot ne nevidna.
Nasploh ni bilo niti enega trenutka, da bi se počutila ogroženo ali kot da ne spadam tja. Vsekakor je bil v ozadju prisoten nek občutek manjvrednosti, ki bi mi verjetno sedel v kosti, če bi v Jordaniji preživela dlje časa, in ne bom se pretvarjala, da mi je všeč, kako v arabskih državah gledajo na in ravnajo z ženskami. A prav tako pa ni tako grozno, kot si morda znamo predstavljati, in vesela sem, da sem to izkusila na lastni koži.
