Problem tega, da sem študentka in zapovrhu vsega imam tudi rada svoje delo delo* je to, da se nikoli ne spravim na kakšen pravi dopust. Ko se mi sprosti urnik na faksu, to izkoristim za delo. Ko imam manj za prevajat in lektorirat, preživim večino časa ob branju za faks. Še lani na morju sem urco ali dve dnevno preživela ob delu, namesto, da bi čas porabila za kakšno dodatno knjigo.
*Razlikujem namreč med delom (ki pomeni učenje in delo za faks) ter delom delom, kar je prevajanje in lektoriranje.
To vse mi je všeč, ne me napačno razumeti, a tokrat sem si na začetku marca tudi sama morala priznati, da sem izmozgana. Po pol leta, v katerem sem intenzivno pisala magistrsko, se dodatno izobraževala na področju lingvistike, imela operacijo, se ukvarjala z birokracijo prijave na nov program, še med urejanjem magistrske s polnimi močmi začela nov program, ob vsem tem pa še kakih ducat ur na teden delala … No ja, prej ko slej bi me telo prisililo, da bi si vzela vsaj malo počitka.
In to tukaj je prava iztočnica.
Predogled ene vrste čudovite jordanske pokrajine.
Po oddaji magistrske zgodnjega marca me je brat vprašal, ali si nameravam zdaj vzeti malo dopusta. Moj prvi instinkt je bil, da sem se uprla na vse kriplje. Saj veste, izgovori. “Ne, ne morem, ni šans, da ravno zdaj neham za en teden delat.” “Joj, če pa imam toliko dela za faks.” “Pa saj že živim v drugi državi, ne rabim tako pogosto menjave okolja.” In tako naprej. A ideja je v meni zasadila svoje kremplje in nikakor ni hotela popustiti, kot kakšna prestrašena mačka, ki se z zadnjimi močmi drži debla drevesa, pod katerim laja jezen pes.*
*S tem, da je pri meni mačka bila Wanderlust (ali velika močna želja po potovanju), pes pa delo in vsi različni izgovori, ki so mi zdaj že leta preprečevali, da bi se res spravila na kakšno pravo avanturo.
V svoji prihodnosti sem imela pesek, kamele, sonce … Kaj več še hočeš.
Finta je bila v tem, da je brat ravno takrat delal v Jordaniji in vedela sem, da ima na neki točki namen kak teden potovati okoli. Prav tako sem vedela, z gotovostjo mlajše sestre, da morda sicer še resda nisva nikoli sama skupaj potovala, a najverjetneje ne bo imel kaj dosti proti, če se mu pridružim za malo družbe. Imela sem prav.
Vse je šlo kar hitro. V četrtek sem prišla na idejo. V petek se je brat strinjal. V soboto sem povedala staršem, ki sta skoraj omedlela, ko sta slišala, da želim iti na Srednji vzhod. V ponedeljek zjutraj je bila kupljena karta. Včasih je lahko tako enostavno. Seveda me je čakalo kar nekaj priprav, a vedela sem, da se bo vse zložilo skupaj. Z vztrajnostjo gre vse.
