O domotožju … ko si doma

Ali kako živeti v dveh državah naenkrat

V letu in pol, odkar živim na Nizozemskem, sem se bila primorana navaditi na kar nekaj stvari kot na primer:

  • kupovanje enosmernih kart v Amsterdam,
  • večen veter in dež, ki se pojavi od nikoder,
  • nezmožnost nizozemskih trgovin, da bi prodajale dobre hrenovke*

*To morda ne zveni tako pomembno, ampak odkar sem se za to zavzela, ne obstaja teden, ko se mi ne bi zaluštal kakšen hot dog, kupljen kar tako, na ulici. 

Menjava Slovenije za Nizozemsko pomeni tudi, da pozimi okoli božiča grem s tega …

Decembrska nizozemska jutra, ko imaš pri 3° in vetru zapovrhu še zmrznjeno kolo.

… v to:

Slovensko decembrsko jutro, s soncem v pohorskem gozdu.

A še vedno je najbolj čudno to, da imam dva doma, ki sta na zemljevidu drug od drugega oddaljena dobrih 1200 kilometrov. To je desetkrat več od le 120 kilometrov oddaljene Ljubljane, kjer sem živela prej (čeprav se mi zdi, po načinu bivanja, da se skorajda bolje razumem z severnjaškimi Nizozemci kot pa Ljubljančani … pa brez zamere).

Takšna razdalja je kriva za mnoga logistična vprašanja, seveda. Katere kavbojke bom res nosila? Naj vzamem oblačila, ki jih trenutno tu nosim, ker so primerna vremenu, ali naj poskušam predvideti, kakšno vreme bo drugje? Koliko parov čevljev moram vzeti zraven, če pa jih imam toliko že doma? (Ne glede na to, za kateri “dom” gre). Bo mami čudno, če v kovčku prinesem umazana oblačila? Ali ji bo čudno, če prinesem čista, po tolikih letih tega, ko sem iz Ljubljane čez vikende prinašala potovalko, polno stvari za naš pralni stroj?  Moraš po letu dni življenja v tujini še vedno prinašati spominke? In, najpomembneje, koliko slovenskih salam, paštet in vina je fizično možno spraviti v kovček?

A najbolj smešno pa je domotožje, četudi zna biti nesmiselno in vodi v protislovja. Na Nizozemskem na glas nabijam slovensko glasbo, ki se ji v Sloveniji zmrdujem, in v trgovini navdušeno kupim slovensko vino, ki se ga drugače niti slučajno ne spomnim. V Sloveniji se norčujem iz flamskega naglasa, ki ga na Nizozemskem z veseljem poslušam in primerjam z nizozemskim, in izdano gledam v (pre)visoke pohorske hribe, ki jih na nizozemskih ravninah pogrešam.

Domotožje je del mojega življenja, pa naj gre tu za pogrešanje ljudi, pokrajine ali domače postelje. Ni prisotno vedno, pride in gre odvisno od moje volje in počutja, ampak vseeno tudi občasne melanholije ne bi zamenjala. Zakaj?

Ker preveč rada prihajam domov.

Kjerkoli pač to že je.