Premočene mačke v Bruslju

Po zelo “napornem” tednu (ki je zame vključeval le 17 ur pouka, za ostale pa precej več), smo Erazmovci soboto izkoristili za obisk bližnjega Brugesa. Sprva smo se dogovorili za odhod z vlakom, ki bi iz Bruslja odpeljal ob 8:59, in po pravilih študentov, ki ne vstajajo zgodaj, razen če je to res nujno potrebno, prestavljali uro, dokler nismo na koncu v soboto dopoldne pravzaprav sedeli na vlaku ob enajstih.

Belgijska pokrajina, kot videna z vlaka.

Seveda besedo “sedeli” uporabljam zelo metaforično, saj smo takoj, ko smo prišli na vlak, ugotovili, da se je očitno cela Belgija odločila za sobotni izlet v smeri Brugesa, vsaj sodeč po nabito polnem vlaku. Tako smo ubrali edino razumno odločitev in ostali kar na prehodu med dvema kupejema, kjer so ljudje vstopali in izstopali, in ki je bil ravno dovolj velik, da je lahko na približno-pravokotno-kvadratnem prostoru stalo sedemnajst ljudi. Nekaj nas je sedlo na stopnice, proti koncu je nekaj pogumnih posameznikov sedelo na tleh, in nasploh smo igrali sardine v konzervi vedno, ko je kdo želel uporabiti vrata, ki smo jih blokirali.

Mimo lepega mesteca smo šli. (Ne vem, kakšno je ime).

Med uro-in-pol dolgo vožnjo je vlak sredi ničesar tudi nekaj minut stal, sledeč izjavi, ki je, najverjetneje, ponudila razlago, a je bila samo v nizozemščini, saj očitno, ko si določeno količino kilometrov oddaljen od Bruslja, vsi začnejo protestirati proti francoščini in te veliko prijazneje gledajo, če govoriš angleško. Še sprevodnika nismo mogli vprašati, saj ga ni bilo. Sploh. Pred odhodom na vlak smo kupili 50 € vredno karto za 10 voženj, a se nihče ni prikazal, da bi nam jo podpisal, ne tja ne nazaj, tako da imam po obisku Brugesa še vedno na voljo vseh 10 voženj. Hm, tudi ni slabo.

Ena ura na vlaku, pa sem na telefonu že imela 30 slik. Na neki dvorišču kmetije, mimo katere smo se peljali, smo celo videli alpaco! Pa veliko lenih krav.

Bruges je…lep. In poln turistov, vendar smo to tudi mi bili včeraj, tako da mislim, da se ne smem pritoževati (čeprav smo pa ugotovili, da smo le po enem mesecu življenja v Bruslju prevzeli mentaliteto, ki je tako značilna za prebivalce velikih mest in se lahko povzame predvsem z besedami “Ugh, spet turisti,” kadarkoli ti pot ovira kdo z velikanskim fotoaparatom. Ne, jaz seveda nisem bila taka. Jaz za slikanje uporabljam telefon. Veliko bolj elegantno.).

Ne, to niso vsi en in isti kanal – samo pač res jih je dosti v Brugesu.

Bruges ima…majhne in ozke ulice, žive barve hiš, ki so arhitekturno tako različne, da na predelih mesta deluje kot da se je otrok igral z legokockami, neorganizirano postavil stavbe, njegov starš pa je samo skomignil z rameni in pustil vse ležati, tako kot je originalno padlo, brez najmanjše skrbi.

Bruges ima…veliko kanalov, kar je sicer super, a se je izkazalo za problematično, ko se nas je skupina različno-nacionalno-opredeljenih študentov odločila, da bomo pot našli, če sledimo kanalu. Vse bi šlo super, če bi pravočasno ugotovili, da smo pomotoma začeli slediti drugemu kanalu, ki je pravzaprav prečkal prvega. Bili smo velika skupina, morda celo malo prevelika za kakršnokoli načrtno spoznavanje mesta, ampak super za spoznavanje ljudi, s katerimi si deliš klop na faksu. Bilo nas je sedemnajst in, kar me je zelo presenetilo, prav cel čas nam je uspelo hoditi skupaj.

Še en kanal …

No, preden pomislite, da to ni nič posebnega, se spomnite šolskih izletov, kjer je bilo le kakih pet ali šest več dijakov/učencev, dve učiteljici, pa še vedno je bilo skoraj nemogoče vse spraviti na en kup. Saj je res, da smo tudi mi vmes zgubili dve, ki sta slikali most (ki jih Bruges tudi ima ogromno) in potem sledili navodilom so-Erazmovke, ki ima probleme z levo in desno stranjo. Kar je, kot si morda znate predstavljati, kar pomembna stvar, ko pride k dajanju navodil in razbiranju informacij z zemljevida. Seveda je, po neki čudni logiki, v katero ni nihče dvomil, prav ona bila tista, ki nas je okoli vodila.

(Vse skeptiki: ne, nisem bila jaz tista z zemljevidom. Sram vas bodi, če ste to pomislili.)

Ozke ulice in barvne hiše. Zelo kjut.

Ampak kljub velikemu čakanju, občasnemu zgubljanju posameznikov, neštetimi (podvojenimi in potrojenimi) slikami, se nas je sedemnajst dvajset-nekaj-letnikov uspelo držati v strogi gruči. Skupaj smo jedli frites (ne, ne bom rekla pomfri, ker po prihodu domov niti slučajno ne želim pričakovati istih standardov od slovenskega pomfrija; že z vaflji bom imela dovolj velike probleme), skupaj smo šli na pijačo v 500 let star kafič, skupaj smo prestrašili nekaj nič hudega slutečih mimoidočih, ko smo jih prosili za skupno sliko, skupaj smo skakali na glavnem bruškem trgu v upanju, da nam uspe narediti kul sliko v zraku, skupaj smo prispeli v in šli iz Brugesa, skupaj smo se pogovarjali v neki čudni kombinaciji jezikov (in učili drug drugega svojih maternih jezikov – pri slovenščini je že pri pozdravu prišlo do problema, saj je drugi Slovenec vztrajal pri “živjo”, s čemer se jaz…bomo rekli “ne strinjam), skupaj nas je premočilo kot male mačke.

Kanal, voda, arhitektura Brugesa – vse vidno. Skoraj za na razglednico.

Bruges je…deževen. Tukaj v Belgiji obstaja splošno neizpodbitno znanje, in sicer: “V Brugesu vsak dan dežuje,” kar je ena od tisith stvari, ki bi jih v prihodnje jaz rada vedela preden obiščem mesto, ne pa v trenutku, ko se stemni in so naenkrat ulice prazne. Ob petih je tako začelo pošteno deževati in do takrat, ko smo ob šestih prispeli na železniško postajo (vmes smo se parkrat morali ustaviti, ker je enostavno preveč lilo – in to tudi po škotskih in kanadskih standardih), smo bili premočeni. Mokra oblačila, lasje, od katerih je kar teklo, luže v čevljih, v glavnem vse, kar bi lahko dali na seznam, poimenovan Kako zboleti.

Mini-parkec (ali velik vrt?) sredi centra.

Pod navodila, kako te sestavine uporabljati, bi verjetno dal tudi kaj takega kot: 1) Tekaj po mrzlem dežju in pusti, da veter naredi svoje,
2) Vozi se uro in pol z vlakom domov s hlačami, ki se sušijo na tebi,
3) Iz železniške postaje se vozi pol ure domov z avtobusom.

Vidite, to se pa zgodi, ko poskuša kdo posneti “dramatično” sliko z mano.

A kljub temu, moram povedati, da je prav ta dež naredil nekaj pomembnega: kot vedno, je slab dogodek veliko bolj pokazal, da so ti ljudje v bistvu vredu, kot bi lahko kakršnakoli količina zabave. In to je pomembno. Vsekakor dež ni pokvaril mnenja o celem dnevu in lepem izletu, četudi smo domov prišli veliko bolj mokri in premraženi, kot je to kdorkoli od nas želel. Prehlad, ki me danes malo muči, ni toliko presenetljiv (ali pa je presenetljiv le v svoji milosti), ampak je bolj opomin na to, da se lahko zgodijo slabe stvari, pa še to ne pomeni, da je prav vse bilo slabo.

(Mama, ki to bereš in te je malo zgrabil strah: takoj, ko sem prišla domov, sem šla pod topel tuš, vzela lekadol plus C, spila čaj, si posušila lase in se spravila v topla oblačila. Danes pijem veliko čaja in sem nasploh odgovorna oseba, ki ji trma preprečuje, da bi zbolela.)

In dež!

Mislim, da bomo s to skupino prihodnje vikende šli na več izletov – pogovori že potekajo za načrte za naslednjo soboto – in čeprav upam, da se bomo lahko izognili dežju, drugih stvari ne bi kaj dosti spremenila.

Nadaljuj