Ta teden je prvi, v katerem resno hodim k pouku in moji vtisi so trenutno predvsem zbrani v obliki “hmmm”. Stvar, ki sem jo skoraj takoj opazila je sledeča: veliko manj je nekega spoštovanja. Nikoli si nisem mislila, da smo slovenski študentje posebej vljudni, a v primerjavi s tem, kakšen kaos vlada v belgijski predavalnici, smo pa res super.
Ne vem, kaj natančno mi je dalo tak vtis. Morda to, da traja neverjetno dolgo, da se vsi umirijo, tudi po tem, ko je profesor že zdavnaj v predavalnici. Dvakrat sem bila priča temu, da je profesor moral zakričati, preden je nastala tišina. Ne znam si predstavljati, da bi se kaj takega zgodilo na našem faksu, kjer je za nekatere profesorje dovolj, da stopijo v predavalnico in je že vse tiho. Morda dodaten vtis kaosa daje tudi to, da vsi izkoristijo minutno tišino profesorja za pogovor. Ali pa to, da si nekatere študentke med poukom pilijo nohte, je polovica prisotnih študentov na telefonih, četrtina pa jih zgleda popolnoma nezainteresirano.
Sestavljanje urnika: presenetljivo težko je uskladiti predmete. Naenkrat sem dobila novo spoštovanje za ljudi, ki morajo vsak semester pripraviti urnike za vse študente.
Seveda mi tudi univerzitetni urnik ni popolnoma jasen: vsaka učna ura bi naj trajala polno uro, brez kakršnihkoli določenih pavz. Lahko si predstavljate, kakšni problemi nastanejo, ko so profesorji pač…profesorji in temu primerno nesposobni končati uro (ne, res mislim, da je to univerzalna profesorska lastnost – zvonci sicer zvenijo kot zelo osnovnošolska ideja, ampak bi se izkazali za koristne na veliki večini faksov).
Če odštejem delovno etiko (ki spominja na tisto od kakšnega pasjega mladiča, ki ga poskušaš v mali šoli vzgojiti, a ga nenehoma moti vonj posladkov v tvojem žepu); predmet v angleščini, kjer smo se učili dele telesa; vsesplošno zmedenost, ki očitno vedno vlada na začetku šolskega leta (spet so nam dejali, da bodo študentske izkaznice na voljo “v ponedeljek” – pametno niso specificirali kateri ponedeljek mislijo…nekje do božiča že bo); internet (neobstoječ); profesorico, ki je med predavanjem očitno delala glasovne vaje (le tako lahko razložim konstantno menjavanje volumna) in menzo, ki se zapre ob dveh popoldne, je faks Marie Haps in pouk na njem prav prijeten.
Čista turistična slika: Starbucks kava in v ozadju Grand place. Samo vafelj v drugi roki in majica z napisom Hard Rock Café Brussels še mi manjkata.
Še vedno nimam urejenih vseh predmetov oziroma, bolje rečeno, moj urnik je še vedno v nekakšnem nihajočem stanju, ki mi je pokazal, da sem imela prav, ko nisem že v začetku tedna pisala profesorjem, ki v Sloveniji prav gotovo nestrpno čakajo, da bodo videli kakšne spremembe Learning Agreementa bodo letos morali delati študentje na izmenjavi in se pošteno nasmejali.
Drugače sem spoznala tudi kar nekaj svojih sošolcev – Belgijcev in ostalih Erazmovcev, ki se te dni soočajo z istim vprašanjem kot jaz: je na izmenjavi dejansko res možno sestaviti urnik s predmeti, ki ti prinesejo dovolj kreditnih točk in se ne prekrivajo? Trenutno smo še neodločeni, ampak popularno mnenje je, da ne, ni mogoče.
Mislim, da ta metro postaja še ni do konca zgrajena …
Imeli smo tudi prvo uradno Erazmus zabavo, na kateri sem spoznala fundamentalen problem Belgije: vsi pijejo pivo. To zveni sicer samoumevno, ampak predstavljajte si, kaj to pomeni za študente.
(Mama in ata, zatisnita si oči zdaj in preskočita ta odstavek).
Prepričana sem, da imamo prav vsi za seboj že pijane noči, iz katerih smo prišli z glavobolom, ampak tudi z veliko novimi prijatelji. Seveda so tudi drugi načini in stik, ki ga navežeš v stanju, ko se ti zdi super ideja, da bi objemal drevo ali na glas prepeval Spice Girls, morda ni najbolj trajen, je pa vsekakor dober začetek. Alkohol olajša tisti prehod iz začetnega “zdravo, ravnokar smo se spoznali in deluješ kul” prijateljstva v “ja, vsekakor si moj davno zgubljen brat” povezavo, in, kar je še bolj pomembno za osebe na petmesečni izmenjavi, ta prehod pospeši.
V Španiji je tekila, v Srbiji je rakija, v Franciji je vino, v Sloveniji je…vodka (?), v Belgiji je pivo. Pivo je najboljša pijača; tista pijača, na katero dajejo popuste in stane 1.5 €; tista pijača, ki jo vidiš v roki vsakega v baru. Na nek način je prav prijetna sprememba: pozno zvečer in nikjer ne vidiš opotekajočih se ljudi, ki bruhajo v koše za smeti. A na drugi strani pa pogovor toliko težje steče.
Večerno pivo
Ah bien. Vseeno smo s sošolci skupaj pili, se (bolj sramežljivo in tiho) spoznavali, se imeli fajn in ugotovili, da bomo prevajalci in lingvisti očitno držali skupaj. Nič ni bolj zabavno kot prepevanje karaok pred polnim barom, kjer zate in za tvojo sopevko 15 ljudi dela več zvoka kot preostalih 80.
Domov smo šli zgodaj in morda se mi je včeraj zvečer res zdelo, da od večera nisem odnesla nič; da bi bilo bolje, če bi bila ostala doma in prebrala kakšno francosko knjigo; ampak ne. Danes sem prišla na faks in si takoj našla ljudi za pogovor, se skupaj z njimi pritoževala o vremenu (Bruselj je očitno skočil od poletnega vremena direktno v zimo, vključno z ledenomrzlim vetrom in potrebo po puloverjih), pogovarjala o predmetih in nasploh začela postajati del novega, začasnega, razreda.
Tako, pa sem šla v Delirium. Ja, še vedno imajo veliko piva.
Na poti domov sem se, še vedno zamišljena o implikacijah in problematiki belgijske nacionalne pijače, zavzela še za nekaj, kar sem v teh skoraj treh (!) tednih vedno vzela za popolno naključje. Tukaj se vozniki vedno ustavljajo za pešce (okej, normalno) in se opravičijo v primeru, da odpeljejo mimo (čakaj, kaj?). Večkrat se mi je že zgodilo, da se avto ni ustavil, a namesto, da bi odpeljal mimo brez najmanjšega pogleda (kot se spodobi), je voznik opravičujoče pomahal.
Ne vem natančno, kaj to pomeni, ampak vsekakor bo trajalo nekaj časa, da se navadim. Na srečo imam pet mesecev.
Večerni bruseljski razgled.
