Nikoli nisem bila posebej navezana na sonce – prav nasprotno, pravzaprav. Ob dnevih, obsijanih s toplo svetlobo, sem približno tako nerada šla ven iz hiše kot ob mrzlih zimskih dneh, če ne še morda bolj. Zato ni nihče bolj presenečen kot jaz, da sem zadnji teden skoraj cele dneve preživela ob pohajkovanju po Bruslju, uživajoč v toplih septembrskih dneh. Krivim poletje.
(Načelno je zdaj uradno še vedno poletje, ampak vsi vemo, kaj mislim. In ja, morala sem googlat, da sem preverila, kdaj natančno se začne jesen.)
Manj znana sestrica od Manneken Pisa. Ime ji je Jeanneke Pis in baje so jo v 80. letih postavili za več enakovrednosti med spoloma.
Če bi to poletje bilo pravo, vsak dan 30°C, brez oblačka in le z občasnimi plohami, bi me, kot vedno, do njega minilo po kakih dveh tednih. Nenazadnje lahko prenesem le neko določeno količino glavobolov, sproženih zaradi sonca, neprespanih noči, v katerih se bi od vročine najraje dala iz kože in nasploh dobre volje ljudi, ki naenkrat želijo neprenehoma preživljati čas zunaj. Ob aktivnostih.
Ampak letos nam je očitno bilo naklonjeno Indijansko poletje, vsaj tukaj, v Bruslju. Zadnji teden sem prav vsak dan lahko okoli skakala v brezrokavnih majicah in presenečeno vsako jutro ugotovila, da zdaj mi bo pa res kmalu zmanjkalo poletnih oblačil. Ko sem pakirala, so mi namreč skozi glavo šli vsi scenariji (ne, resno, zraven imam več kot 5 puloverjev, debele nogavice, grelec za roke), a niti slučajno nisem pomislila na to, da bom pogrešala kratke hlače in poletne obleke.
Razgled s stavbe na “park”, ki so ga naredili nekaj let nazaj, ampak nikoli ni nobenega tam, ker nihče ne ve, da obstaja.
Prav tako mi niti najbolj divje sanje ne bi bile zmožne povedati, da bom naenkrat največji užitek dobila iz sprehajanja po Bruslju in sedenja na sončku. Enostavno nisem nikoli bila ena od tistih ljudi, a tokrat sem delala prav to. Vsak dan sem šla na minimalno potrebno količino predavanj (urnik, mimogrede, mi je uspelo sestaviti komaj zdaj čez vikend, saj prej nisem imela posebne želje po igranju puzzlov) in se raje sprehodila v nov del Bruslja.
Cathédrale des saints Michel et Gudule.
Zanalašč nisem hodila po muzejih. Tukaj bom tudi novembra in decembra, in zdi se mi, da bom veliko bolj cenila umetnost 20. stoletja, avte, čokolado, zgodovino vojne, naravoslovje, stripe…, ko bosta zunaj vladala megla in mraz. Okej, čokolado že zdaj cenim in priznam, da na naravoslovje ne bom nikoli posebej navezana, ampak v prirodoslovnem muzeju so dinozavri in…dinozavri so enostavno kul, se vam ne zdi?
Če v Bruslju zatavaš malenkost iz turističnega centra, imaš naenkrat na voljo polno umetniških grafitov. Seveda so tudi tisti bedni, ampak kar nekaj pa jih je zelo kulskih.
Te dni sem raje brala v parkih; se spotikala čez robnike; dobila v glavi boljšo sliko Bruslja (nič ni boljšega kot to, da prideš do točke, ko na kakšni ulici pomisliš: “Hm, čakaj, tu sem že bila enkrat zgubljena, vem kje sem!”); se poskušala sporazumevati v francoščini z ljudmi, ki imajo nizozemski naglas; pustila, da me je ustavil fotograf, ki hodi po Bruslju in dela portrete ljudi; nekajkrat zašla na čisti rob svojega zemljevida (ki je, mimogrede, že pošteno zmečkan, a obenem tudi vsak dan vidi manj in manj uporabe); občudovala street art, ki krasi tako veliko sten; poskušala najti dobro, poceni kavo v kakem všečnem kafiču (misija še poteka); in se nasploh začela zaljubljati v mesto, s katerim bom imela naslednje mesece prav zabavno afero.
(Ne skrbi, Maribor, mislim, da boš ti ostal tisti, h kateremu se bom vedno vračala. Prosim, ne zameri, da te bom naslednja leta še kar pošteno varala z drugimi.)
Še en kul grafit.
Ob večerih sem se vračala utrujena in skeptiki bi lahko rekli, da nisem čez dan dosegla čisto nič, da sem bila popolnoma neproduktivna in da tako pa res ne bo šlo. A jaz mislim, da sem naredila nekaj prav pomembnega zase – veliko bolj udobno se počutim v Bruslju in na njegovih ulicah. Vem, kje se nahajajo turisti in katerih delov se izogibati. Poznam več kot en način, kako priti do faksa, in znam najti pot domov tudi, če nisem na čisto pravem avtobusu. In če vam to ni všeč: nadihala sem se veliko svežega zraka in končno prišla do sončne toplote.
Nepresenetljivo je dosti tudi scen iz stripov. Baje, da je vsaka stena, ki je porisana s stripovskimi junaki tam z razlogom (glavni lik je tam živel, hodil jest itd.)
Kljub tej svoji (dokaj) novi ljubezni do sonca pa morem priznati, da sem bila danes zjutraj prav srečna, ko sem se zbudila in videla, da dežuje. Popoln izgovor, da ostanem doma, pišem, berem in pijem veliko čaja. Kot vedno.
In seveda je prvi dež v dveh tednih še dodatno pripomogel k temu, da se počutim bolj kot doma. Nič me ne spominja bolj na Slovenijo kot to, da sedim za mizo in skozi okno gledam slabo vreme.
Še en prizor, medo lula na Mannekena. Haha Bruseljčani, dober smisel za humor imate.
