Danes sem prvič vrgla pogled na svoje nove sošolce in takoj začela pogrešati stare. Ne vem, koliko je to bilo zaradi tega, ker sem na svoj razred navezana, in koliko zaradi tega, ker sem jih navajena. Čudno, da lahko v dveh letih pozabiš, kako neprijetno razburljiv zna biti prvi dan, ko ne poznaš nobenega, stojiš v kotu in upaš, da ne izgledaš preveč grozeče in/ali sramežljivo. Tokrat sem si kot le predstavljala, saj smo čakali na ulici, a vseeno sem si malce želela, da bi imela poleg sebe vsaj enega od ljudi, s katerimi sem že čakala na uvod v šolsko leto.
Sonce, sonce, sonce. Prav mi je, kaj pa sem doma imela logiko “itak ne bo lepo vreme, zakaj bi za zimo jemala sončna očala zraven”.
Pa okej, mi ni bilo hudega. Naslonjena na steno, kava v eni roki, Kindle v drugi, pa sem verjetno delovala kot da je to nekaj, kar počnem brez problema; kot da mi v trebuhu ne plahutajo metuljčki; kot da mi je popolnoma vseeno, kaj si moji bodoči sošolci mislijo o meni; kot da si v resnici na skrivaj malo ne želim, da bi izbrala lažjo pot – da bi še zdaj bila doma, čakajoč na začetek novega šolskega leta v Ljubljani.
Sam sestanek je bil antiklimatičen, ampak saj tako je običajno s stvarmi, o katerih razmišljaš dlje časa in ki v glavi postanejo nek hudi bavbav, čeprav so v resnici del življenja. Seveda se je pa spet pokazalo, da vsekakor pripadam generaciji, na kateri šolski sistemi radi eksperimentirajo, saj so le nekaj tednov nazaj spremenili šolsko reformo, po kateri so skoraj vsi predmeti prenovljeni. Tako so profesorji, ki so razlagali logiko za urnikom, delovali le malenkost manj zmedeno kot mi, ki smo jih poslušali. Bien. Zanašam se na to, da se bodo v prihodnjih tednih dovolj poučili, da bodo lahko vse ponovno razložili.
Dopoldanski razgled na Bruselj (povedala bi, kje natančno stojim, ampak je zemljevid na drugi strani sobe).
(Prav tako so ravno letos zamenjali wi-fi sistem na faksu, ki še ni vzpostavljen, in začeli delati nove študentske izkaznice, ki bodo na nas pripravljene naslednji teden. Ne vem, ali je vedno tako, ampak vseeno se mi zdi, da se je nenavadno veliko stavkov vodje mednarodne pisarne začelo z “na žalost…”).
Jutri se mi začne resen pouk, če seveda uspem pogruntat raztreščen urnik v rokah, in zdi se mi, da je približno dva tedna prezgodaj (ali par mescev prepozno) za kakršnokoli koncentracijo. Ko se bom zjutraj morala vstati ob šestih, sem prepričana, da mi bo vsaj enkrat šel skozi glavo stavek: “Kaj mi je blo tega treba, če bi bla v Sloveniji, bi še lahko spala, ni fer,” ampak popolnoma zaupam v svojo zmožnost, da zlezem iz zavetja tople postelje.
(Okej, ne popolnoma. Recimo približno.)
Seveda slik Manneken Pisa na svetu še ni dovolj. Mali lulajoči fantek ima na voljo več kot 800 različnih outfitov in tega si je danes izbral.
Sem pa drugače v kuhinji kako uro nazaj odkrila debelega pajka, premera približno 5 centimetrov. Moja najemodajalka je rekla “Araignées du soir, espoir” (Večerni pajki, upanje), preden ga je z nasmeškom in copato ubila. Saj super, da pozitivno in poetično gleda na življenje, vendar ko se jaz zvečer zaletim v nekaj, kar bi me potencialno lahko pojedlo (po koščkih, počasi, z užitkom), moje misli predvsem želijo odleteti v smer močnih kletvic.
To samo še bolj potrdi to, kar sem vedno mislila: varneje je ostati v postelji. Nič pouka in nič pajkov. Kaj več bi še človek potreboval?
